(INTERVJU) Otrokom je nemogoče preprečiti izpostavljenost digitalnim vsebinam. Če se uporabljajo ustrezno, so dobrodošle

Na čelu uredništva otroških in mladinskih oddaj je Martina Peštaj že šest let, a vrata Televizije Slovenija je prvič prestopila pred četrt stoletja. Še vedno skoznje vstopa z enakim navdušenjem kot takrat, saj si je že kot osnovnošolka želela delati z otroki in zanje. Mariborčanka svoje rojstno mesto nosi v nežnih otroških spominih in ga objame ob vsaki vrnitvi domov.

Pred kratkim sem vas (presenečena) srečala na tiskovni konferenci kot avtorico na novo izdane knjige za otroke. Menda se vam je ob tem uresničila velika želja?

Res je bila nova situacija, prvič sem bila na drugi strani mize tiskovne konference. Nikoli sicer nisem imela ideje, da bi napisala knjigo, a to se je zgodilo spontano kot prijetno presenečenje. Dve leti sem za revijo Cicido pripravljala rubriko Moja čustva. Ker je bila to vsebina, ki sem jo spisala enkrat na mesec, nisem zmogla, da bi sedela dva, tri mesece in pisala knjigo - za to ne bi imela časa. Ko je iz uredništva prišla spodbuda, da bi vse te zgodbice in lepe ilustracije lahko povezali v knjigo, sem bila, o, daaaaa, navdušena. Sploh ker so knjige za otroke in mlade moja velika ljubezen, s katero intenzivno živim od otroštva. Zdaj pa še toliko bolj glede na svoje delo in ljubezen do umetnosti za otroke in mlade.

Najprej je bila torej rubrika v reviji za najmlajše.

Da, najprej sem eno leto pisala o preprostih čustvih, kot so veselje, žalost, jeza, strah. Zato, da se otroci v tem lažje prepoznajo, sem jih vpletla v konkretne zgodbice, iz katerih razumejo, za kaj gre ob čustvenih stanjih. Ob njih je bila tudi razlaga čustev in vprašanja, ki lahko odraslim pomagajo v pogovoru z otroki. Ko so se ta temeljna čustva iztekla, sem predlagala, da nadaljujemo različne čustveno obarvane situacije. Zgodi se, da imamo ljudje v identični situaciji različna čustva. Recimo, ko pridejo otroci zjutraj v vrtec, je eden vesel, drugi je žalosten, ker ne bi šel, tretji je jezen, ker se je z mamo skregal, četrti prestrašen … Zato sem spisala zgodbice, povezane z letnimi časi in dogodki v njih, recimo ob obisku dedka Mraza. En otrok mu z veseljem zapoje pesmico, drugi si ne upa k njemu v naročje. Tako se je nabralo dvajset zgodbic, ki jih je s čudovitimi ilustracijami opremila Ana Košir, in ko je urednica pred mano razgrnila barvne printe, sem bila vzhičena. Zdaj slišim, da knjigo že uporabljajo v različnih okoljih, od vrtcev do šol.

Magistrirali ste iz razvojne psihologije na področju otrokovega gledanja televizije. Torej tudi iz akademske teorije veste, kako težavno je lahko soočanje s čustvi, spopadanje s čustvenimi izbruhi majhnih otrok. So nekatera čustva bolj zahtevna od drugih?

Včasih je veljalo, da so se čustva delila na pozitivna in negativna. Zdaj takšne delitve ni več, vsa so naša in tukaj. So pa nekatera res manj prijetna, a je fino, da nobenih ne zavračamo, pač pa spodbujamo otroka, da se tudi s temi spoprime in izrazi. Tako se naučijo, kako konstruktivno čustveno delovati. Tako čustvo je jeza, ki lahko eksplodira, in je prav, da pride ven, a se otrok sčasoma nauči, da ga izrazi na prilagojen način.

Spoznavanje čustev ni enostavno

Kot recimo zgodba deklice, ki noče dati iz rok tablice, da tudi starše opomni, da niso edini s takšnimi težavami doma.

Da, črpala sem iz realnih življenjskih situacij. Tako so zgodbe lahko v pomoč staršem. In ob tem sporočilo, da tablica "da", a koliko, se je treba dogovoriti.

Kako poteka čustveno opismenjevanje? Kdaj se začne?

Z jokom in smehom začne otrok zelo hitro izražati čustva. V bistvu takoj, ko se začne odzivati na okolje, seveda pa jih še ne prepoznava. V obdobju malčka se čustva začnejo izoblikovati in takrat se zgodijo značilni intenzivni čustveni izbruhi. To so močni občutki žalosti, močni občutki jeze, izjemna veselja. Včasih je otrok sam presenečen ob moči tega, kar ga preplavi. In tudi starši. Zato se je z otrokom treba čim več pogovarjati o tem, ne prikriti ali spregledati. Ob tem lahko vključiš v pogovor tudi svoje občutke in čustva. Otrok se tako nauči čustva prepoznavati, sprejemati, se nanje odzivati in na koncu tudi izraziti. Kaj in kdaj je kaj bolj ali manj intenzivno, je odvisno od posameznega otroka in od njegove osebnosti.

Ob katerem čustvu se najpogosteje zatakne pri otrocih in pri starših? Morda pri jezi?

Da, jeza je ena takih najbolj očitnih, glasnih čustev. A tudi žalost. Ta bolečina, ki jo občuti otrok in jo izrazi skozi žalost, je lahko zelo intenzivna. Morda se ji starši kdaj skušajo izogniti ali jo prikriti, recimo od kakšnih izgubah, ločitvah, smrtih. A prav je, da se mu tudi to primerno predstavi. Sicer ga lahko nepredelano čustvo še dolgo spremlja. Tako kot lahko neprimerne medijske vsebine povzročijo strahove in s tem tudi neprespane noči.

In smo že pri še enem področju, s katerim se ukvarjate. Kakšne posledice na otrokov razvoj imajo lahko neprimerne medijske vsebine?

Mediji delujejo na principu čustev. Kaj pa drugega, saj tudi pri odraslih, ne le otrocih. Nas osrečijo, razžalostijo, skratka manipulirajo z našimi čustvi. Na predavanjih, ki jih imam o vlogi televizije in medijev v svetu otrok, se srečujem s številnimi zgodbami staršev. Če medijske vsebine vsebujejo elemente, ki sprožajo strah, je to za otroka zelo neprijetno in izkušnjo zelo težko predela. Sploh mlajši otroci so neizkušeni gledalci, ki morajo šele usvojiti način gledanja. Recimo takrat, ko se srečajo z nečim, kar jih straši, bodo nehali gledati. Ne počakajo, da bi videli razplet zgodbe, ki se lahko srečno konča, ne dočakajo preobrata, da bi si lahko oddahnili. Poznam zgodbo, ko je otrok imel dolgotrajne nočne more, da se utaplja. Staršem ni bilo jasno, od kod izvirajo, saj ni imel slabih izkušenj z vodo. Izkazalo se je, da so v prvem razredu v šoli gledali Titanik. Film, kjer se ljudje tri ure utapljajo v ledenem oceanu. To je en tak očitni (nespametni) primer, kaj lahko otrokom povzročijo neprimerne medijske vsebine. Pred leti so v Nemčiji delali študijo o strahovih, ki izvirajo iz televizijskih vsebin. Pri eni generaciji so odkrili strah pred globoko vodo, ki je izvirala iz filma Žrelo. V času njihovega odraščanja se je namreč ta film predvajal. Tudi jaz spadam v to generacijo in priznam, da zato z jadrnice ne skačem v morje (smeh).

Otroci se gledanja televizije morajo naučiti

Kljub temu menite, da so digitalne vsebine okno v svet, ki ga je treba otroku zgolj primerno predstaviti, jih nadzorovati, saj mu bodo v prihodnosti še kako koristile.

Sem pristaš tega, da je otrokom nemogoče preprečiti izpostavljenost digitalnim vsebinam. A če se uporabljajo ustrezno, prilagojeno starosti in so primerno izbrane, so dobrodošle. Otrok se ob njih uči, zabava, informira, sprošča. A seveda se je treba temu odgovorno posvetiti, se zavedati nenehne izpostavljenosti in zato biti previden. Prav vsem staršem kdaj pride prav, da se otrok malo zamoti, medtem ko je treba kaj postoriti. Tudi jaz nisem izjema. Ampak je pa treba začeti razmišljati o našem lastnem odnosu do medijev (katerihkoli) takoj, ko se otrok rodi. Ne moreš šele pri treh letih postavljati omejitev, pred tem pa se s tem nisi ukvarjal, saj potem doživiš, seveda, upor.

Kako torej?

Postopoma. Razmisliti moramo, koliko časa želimo, da otrok preživi ob teh vsebinah, na kakšen način mu jih predstavimo, kaj mu ponudimo in ob kateri starosti. Sama zagovarjam, da temu sledita pogovor in dogovor. Recimo, da vztrajamo pri eni risanki vsak večer, o njej se lahko potem pogovarjamo, iščemo zanimivosti, povezave, skratka dosežemo, da ni samo sebi namen. Otroci se morajo naučiti gledati te vsebine, to ni samoumevno. Na področju knjig smo to že lepo usvojili: začne se s kartonkami; potem ko otrok usvoji fino motoriko, pridejo na vrsto slikanice z veliko ilustracijami in malo besedila; potem se ilustracije postopno zmanjšujejo in sredi osnovne šole jim je dovolj nekaj črno-belih slik, ker vsebina postane pomembnejša.

Mama, ki ve vse o risankah

Ste mama dveh dečkov, kako vam to, kar predavate, uspeva v praksi?

Uf, da, imela sem vodilo, da moram doma delati tisto, kar predavam, sicer nima smisla. Zato vem, kako velik zalogaj je to, kar priznam tudi staršem, ki me poslušajo. Še težje je, ko pride v družino še en otrok in imaš dve ciljni skupini. Tako je pri nas. Starejši sin mi tudi očita, da mlajši bratec lahko vse gleda prej, kot je smel on. Seveda, saj ga starejši vleče naprej. A vztrajam in z dvanajstletnikom gledam nadaljevanke, primerne za njegovo starost, mlajšemu pa tega ne dovolim, saj ne bo razumel vsebine. S sedemletnikom pa gledam tisto, kar je primerno zanj. S takšnima ravnanjem daješ vrednost skupnemu času, sporočaš "s tabo sem, v tvojem svetu". To je nekaj, kar je namenjeno tebi in jaz sem ob tebi. Fino je, da ima vsak otrok nekaj svojega. Seveda me imata za grozno mamo, ki ve vse o medijskih vsebinah, ves čas o tem bere in postavlja omejitve. (smeh) S starejšim redno hodiva v Kinodvor, ko so na sporedu filmi za najstnike, in prav fino se mu zdi, da greva gledat nekaj, kar je 12+, torej namenjeno prav njemu.

Kako občutite svoje poslanstvo, konec koncev v uredništvu otroških in mladinskih oddaj TVS postavljate temelje vrednot generacijam otrok? Javna televizija naj bi stala za svojimi vsebinami, potrjevala primernost določeni ciljni skupini.

Kot ustvarjalci vsebin čutimo to odgovornost, da konkretno v našem uredništvu delamo dobro za otroke in starše. Recimo zagotavljamo, da je nedeljski Živ žav poligon, kjer so otroci varni, četudi tri ure gledajo televizijo. Ob tem ne bodo zašli in vsebina jih ne bo zmedla ali prestrašila. Preden neko risanko izberemo in kupimo, se o njej pogovarjamo in obdelamo iz razvojnopsiholoških kotov. Predvidimo, kako bo funkcionirala, in šele nato se odločimo zanjo.

V času covida in zaprtja šol ste se še dodatno izurili v lastnih oddajah v živo. Nik in Nika sta takoj pred ekrane zvabila šolarje.

Leta 2020 smo se čez noč odzvali in naredili Izodrom, oddaja je bila na sporedu vsak dan petdeset zaporednih delovnih dni. Na začetku smo bili prepričani, da bo trajala morda le dva tedna ... Pokazala je, kako je otrokom dragocen živ stik z voditeljem. Ob koncu tega obdobja smo zato ustvarili Krompir z Nikom in Niko, svojo oddajo pa so dobili tudi predšolski otroci Z kot Zofka.

Risanka kot gledališki oder

Pred leti ste prejeli štafeto uredništva risank od izvrstne urednice Andreje Hafner. In pred kratkim ste z ekipo prejeli nagrado RTV za posebne dosežke.

Andreja Hafner je bila legendarna urednica risank. Kar se tiče risank, se mi res zdi pomembno, da ostajamo zvesti temu, kar so risanke na RTV Slovenija vedno bile. Pred kratkim je naša "ekipa risank" prejela priznanje za izjemne dosežke za daljše časovno obdobje, kako izbiramo, obdelujemo in predstavljamo risanke na TV Slovenija. To je ekipa, ki je ves čas tako rekoč nevidna. Tajnica režije, producentka, koordinatorka programa, dva tonska mojstra, ki cele dneve sinhronizirata risanke, prevajalci in lektorji, režiserji, ki vodijo igralce, skrbijo za sočnost, interpretacijo, songe, izbor igralcev. Njihovo vodilo je, da zasedbo oblikujejo tako, kot bi jo oblikovali za gledališki oder, torej izbirajo izvrstne slovenske dramske igralce, ki te like predstavijo v slovenskem jeziku.

Zakaj so risanke na TVS vedno sinhronizirane v knjižnem jeziku?

Ker so naši gledalci v intenzivnem jezikovnem razvoju, se mi zdi to edino pravilno. Njihove vsebine jim podamo v ustreznem jeziku, ki ga v tistem obdobju usvajajo. Za sleng bodo imeli še ogromno časa.

Koliko je za otroke primerno gledati v ekrane?

Bolj kot omejitev časa se mi zdi pomembna samokontrola staršev. Če otrok gleda tri ure na dan televizijo in ne počne nič drugega, to ni dobro. Če pa ima ob tem šolo, kakšno športno aktivnost, se druži z vrstniki, gre na izlete in sprehode, potem pa še malo pogleda televizijo ali zaigra igrico, menim, da ni nič narobe. Medijsko opismenjevanje je naravni del te generacije, to so digitalni domorodci. Današnji otroci so se v takšno okolje rodili in tudi njihove kasnejše spretnosti se bodo na tem gr​adile. Starše vedno vzpodbujam, naj spremljajo, kakšne igrice igrajo, jih pohvalijo ob usvojeni spretnosti, jim dovolijo pripovedovati o izkušnji. To se mi zdi zelo dragoceno.