Bojan Tomažič
Gospod Marij Čuk, petnajst mesecev ste predsednik Društva slovenskih pisateljev. Kako gre?
V te čevlje sem stopil s ščepcem naivnosti, vseeno pa z odgovornostjo in zavestjo, da je delo, ki me čaka, izjemno zahtevno. Društvo slovenskih pisateljev je namreč zame temeljni dejavnik slovenskega naroda. Ne združuje le pišočih, ampak je že samo po sebi identitetni kompas Slovencev, tega se družba premalo zaveda. Na srečo me je pri prvih korakih spremljal predhodnik Dušan Merc z nasveti in podporo. Potem mi je uspelo kadrovski podhranjenosti vbrizgati lepo dozo kisika, tako da sestavljajo danes vrste pisarne izjemni Glorjana Veber, Matej Krajnc, Miha Maurič in Viktorija Erhatič. Njihova energija, inventivnost in predanost delu so redka dragocenost.
Se lepo sliši z naše strani, da imamo Tržačana za predsednika Društva slovenskih pisateljev.
To me veseli, sem celo prvi predsednik DSP, ki prihaja z druge strani meje. Prav zaradi tega je med mojimi vodili združevanje v skupni kulturni in jezikovni prostor. Na to smo predmejci, kot bi nas poimenoval jezikoslovec in skladatelj Pavle Merku, zelo občutljivi, predvsem pa smo ozaveščeni glede pripadnosti slovenskemu narodu, čeprav se ta zavest v zadnjem času nekoliko krha.
Z ničemer se ne gre hvaliti
V Trstu imate Narodno in študijsko knjižnica, tržaško knjižno središče, gledališče, časopis, literarno revijo, slovenski dnevnik na javni televiziji, zapuščina Borisa Pahorja je bogata, Alojz Rebula je tudi ogromno zapustil. Miroslav Košuta, Marko Kravos, Marko Sosič, Sergej Verč, Dušan Jelinčič, Ivanka Hergold, Evelina Umek, Igor Pison, Primož Sturman, Alenka Rebula so imena, ki vsaj za nas Slovence na tej strani delajo Trst slovenski. Se torej lahko z marsičim pohvalite.
Z ničemer se ne gre hvaliti. Vse to je povsem normalno, da je. In še veliko bi se našlo. Osrednji slovenski prostor največkrat gleda na tako imenovana zamejstva s čudnimi, celo zamegljenimi očmi, skoraj bi rekel s pieteto, ki ni na mestu. Slovenci v Italiji smo živ ustvarjalen organizem. Res pa je tudi to, da "naša" politika, gledano z narodnega gledišča, večkrat strelja kozle, ustreli celo v lastno koleno. Po drugi strani je tako imenovana matica premalo informirana o življenju Slovencev zunaj meja in celo na robovih znotraj meja. Moje geslo pa je: več obrobja v središču in več središča na obrobju.
Vaš roman Fojba kritiki uvrščajo med prelomna dela našega časa in književnosti, s Črnim obročem o požigu Narodnega doma ste stopili v dogajanje, brez zavijanja v celofan in posrednikov.
Romana Črni obroč in Fojba sta odprla novo perspektivo dojemanja naše polpretekle zgodovine. V prevodu sta se močno dotaknila predvsem italijanskega okolja, saj ponujata objektivnejši vidik kompleksnega časa, ki je največkrat ujet v ideološke in strankarske spone. To kaže na izjemno potenco književnosti, ki trka na človekovo vest, njegovo etično podobo na področjih, kjer politika odpove. Zato književnost osvobaja. Zato je književnost nevarna. Tudi Črni obroč in Fojba sta zelo nevarna.
V slovenskem jeziku je treba pisati in brati, ker Slovenci potrebujemo resnico, opis stvarnosti, zapisano v svojem jeziku. Je še dovolj naš?
Jezik je v stalnem razvoju in se stalno spreminja. To je vedno bilo in bo. Za Slovence je jezik še dodana vrednost in nesporni oblikovalec skupnosti, ki se mu reče narod. Zdaj obstaja kar nekaj zmede, nekateri skušajo pomen jezika zreducirati le na sporazumevalno vlogo, vdori tujega besedišča so čedalje bolj agresivni, imperialistične lovke angleščine skušajo v globalističnem ustroju sveta in družbe, kjer sta pomembna le kapital in moč, zasužnjiti tudi jezikovne posebnosti in istovetnosti. Mislim, da za slovenski jezik delamo premalo, k mlajšim rodovom ne pristopamo dovolj prepričljivo s preprosto resnico, da je slovenščina enkratna in da oblikuje narodno telo. Zato ni treba veliko domišljije, besedni ustvarjalci so živ jez pred odtujitvijo jezika, so revolucionarni borci za njegovo sočnost, energijo, življenje in vse, kar sodi zraven.
Vloga pisatelja je nenadomestljiva
Kako se slovenski pisatelji odzivate na zdajšnje spreminjanje normalnosti?
Kolikor je pisateljev, toliko je njihovih poetik. Odziv na izzive časa je estetski, humanistični, družbeni. Pisatelj je vest in kritik, je srce in razum, iskalec tistega velikega, ki se skriva v samostalniku resnica. Pesnik je individualni ego kot tudi poosebitelj skupne usode. Vloga pisatelja je nenadomestljiva in danes bolj potrebna kot kdajkoli. Prej kot za teoretiziranje o raznih poetikah je danes potreben vpogled v vsebine.
Zdaj smo levi in desni. In dva človeka različno razlagata, kaj je človečnost?!
Ta slovenska bolezen, za katero boleha tudi vsa Evropa, z njo ves svet, je nepotrebna. Ko opazujem slovensko družbo, predvsem pa debate med raznimi politiki, se mi zdi, da primanjkuje razgledanosti in širine. Levi-desni, desni-levi je le izgovor takih, ki nimajo česa ponuditi. Gre za demokracijo, obsodbo vojne in novega kolonializma, gre za strpnost, solidarnost, dialog in enakopravne odnose v družbi. Vsak je seveda na svojih stališčih in prepričanjih, ampak pameten človek jih lahko revidira. Kar zadeva Društvo slovenskih pisateljev odločno odklanjam formulo levi-desni. Gre za društvo svobodnih ljudi, ki imajo zmožnost soočanja. Etiketiranje je človeški in intelektualni padec.
Na spletu, ki je postal tribuna mnenj, boti in plačanci z žalitvami onemogočajo smiselno razpravo. Trumpizem je prinesel tudi napadalnost, razpihovanje sovraštva. Kako ohraniti glas razuma v takšnih razmerah?
Zdi se, da so Slovenci še vedno v drugi svetovni vojni. Objektivna zgodovina Evrope je že zdavnaj ugotovila, kdo je bil na strani zla in kdo na strani odpora zoper zlo, pa naj je to komu všeč ali ne. Vojne so v svojih izhodiščih, ko ne gre za obrambne mehanizme zoper tuje zavojevalce, vedno krivične, kar povsod velja tudi za neposredno povojno dogajanje. Treba pa bi bilo imeti pred očmi vzrok in posledico, celoten zgodovinski okvir in ne le izsekane podobe. V romanu Fojba pišem prav o tem. In zanimivo, razni populizmi se zlahka oprimejo množic, iskanje sodelovalnih odnosov in enakopravnih temeljev pa ne. Veliko je primitivizma, celo sovraštva. Grozen čas.
Ko bi ljudje bolj brali
Čas, ko se prebuja narava, vsako leto prinaša dneve branja, dneve poezije, dneve knjige. Namen je seveda jasen, več branja.
Ko bi ljudje bolj brali, namesto da bi bili sužnji družbenih in družabnih omrežij, odtujevalnih nespametnih tehnoloških pripomočkov, leska pridobitništva in bogastva, uspeha za vsako ceno, bi bila naša družba mehkejša. Z bralno kulturo v maternem jeziku, jasno, tudi dela tujih avtorjev v prevodu, bi morali začeti takoj, že v zibelki. Alfabetizacija brez bralne ozaveščenosti vodi potem v osebnostni torzo. Zvoniti po toči je prepozno. Tudi država bi morala podpirati prizadevanja za dvig bralne kulture, vlagati v knjige in institucije, društva, ki to podpirajo in na tem področju delujejo. Podpore ne morejo biti odvisne od trenutnega političnega vetra in temeljiti na sintagmi naš-njihov.
Kaj v društvu še pripravljate? Mariborski pesniki in pisatelji so pred kratkim gostovali v Trstu, kdaj pridete Tržačani v Maribor?
V predsedniškem programu sem si zadal tudi nalogo povezovanja prostora. Zato smo tudi že ustanovili dva pododbora, enega za Primorsko, drugega za Maribor oziroma Štajersko. Regionalizacijo bomo nadaljevali. Uresničujemo bližanje ustvarjalcev, srečanja, večere, nagrade, prireditve, gostovanja, festivale, predstavitve. To mora postati praksa. Zagotovo se bo primorski del z veseljem predstavil tudi v Mariboru.
Kaj vi zdaj pripravljate, snujete, pišete?
Nič ne bom povedal o tem. Prerokbe in napovedi niso dobra popotnica. Vesel bom, če bo čim več ljudi prebralo tisto, kar je že natisnjeno - roman Zlato zrno, ki je lani izšel pri Založbi Pivec.
