Denis Bende Živčec
Na intervju prihajate naravnost s TrojicaFesta v Sveti Trojici, kjer ste predstavili tudi novo skladbo. Kako ste doživeli ta kraj?
Prvič sem bila v Trojici in vmes sem mislila, da je to čisto drugje, zato sem morala poguglati. Ko sem prišla tja, sem bila presunjena: kako je lepo. Takoj sem že sanjala, kako bi lahko tam nekoč imela vikend, ker se mi je zdelo, da bi bil tam mir. Zjutraj, ko sem se zbudila, je bila takšna tišina. Vse je bilo lepo, res perfektno.
Kje ste bili zadnja leta? Bili ste skoraj hišna pevka slovenske estrade, veliko smo vas spremljali, potem se je, če sem zelo poetičen, vaše morje nekako umaknilo.
Namerno sem se medijsko precej umaknila. Delala sem veliko, samo glasba ne nastane čez noč. To, kar pišemo in ustvarjamo glasbeniki, mora v nas tleti. Potrebujemo tudi trenutke zase, saj ne moreš pisati, če se ti nič ne dogaja. Korona je v moje življenje prinesla velik obrat. Kar naenkrat sem bila ves čas doma, tu so bili otroci, novi partner, še ena nosečnost, poleg tega moja pevska šola na Obali, ki je že tako velika, da bi lahko samo vodila to podjetje. Ampak Lea je bila ves čas Lea. Ni se kaj blazno spremenilo, morda sem si le dala še eno priložnost v solo svetu, da lahko nekaj znova zapakiram. Nimam občutka, da je na našem trgu toliko vsega, da zame ne bi bilo prostora.
Je kdaj obstajala možnost, da se sploh ne bi vrnili?
Sem povsem neobremenjena. Tudi če bi se ta trenutek odločila, da ne grem več na oder, bi bilo v redu. Ne hrepenim po tem, da bi bila moja kariera smisel mojega življenja. Na tej poti sem doživela toliko lepih stvari, da grem samo še naprej raziskovat. Nisem obremenjena s tem, da moram stopiti še korak višje ali da bom nekoč svetovno znana pevka.
Vrnili ste se s skladbo Ti me pelješ v norost, ki ima šarmanten nostalgičen pridih. Disco funk. Je bil to namen?
Definitivno. Hoteli smo najti nostalgijo. Zato so ljudje naših let skladbo hitro pograbili. V njej je veliko žive glasbe in hkrati veliko digitalizacije, sintetizatorjev, zvoka, ki me spominja na obdobje, ki ga tudi sama rada poslušam. Rekla sem si: kaj, če začaram nekaj takega? Rada plešem, rada se kot kameleonka spreminjam v različne stile in zvrsti.
Kdo ve, kaj bi takrat še zinila ...
Vrnitev ste pospremili z besedami o novi Lei, novem imidžu, novem zvoku. Priznam, pomislil sem: kaj pa je bilo narobe s staro Leo?
Nič ni bilo narobe s staro Leo. To je malo marketinška poteza. Gre samo za drugačno obliko. Veliko me sprašujejo, zakaj mislim, da je to bolj iskrena Lea. Ampak jaz sem bila vedno še preveč iskrena. Razlika je v tem, da postaneš zrelejši in da se zdaj res ne obremenjujem več s tem, kaj bo kdo rekel, ali je komad primeren za radijske postaje, ali je dovolj zanimiv za TikTok. Vseeno mi je. Hočem narediti dober album do konca. Verjamem v to glasbo, verjamem, da je sveža. Kljub temu da sem starejša in zrelejša, lahko še vedno prinesem svežino na oder in na radio. V tem je nova era, nov pogled. Glasbeniki smo zato, da ustvarjamo in raziskujemo. Če tega ne počnemo, je bolje, da smo doma.
Če je bil kdo deležen veliko medijske pozornosti, ste jo vi. Vam je v zadnjih letih, ko ste malo bolj živeli kot navadna smrtnica, ta pozornost kaj manjkala?
Ne, niti slučajno mi ni manjkala. Edino, kar sem morala požreti, je bilo to, da sem si rekla: spet se bo začelo, spet bodo neumnosti po revijah. Zato sem si zaželela konkretnih intervjujev, kjer lahko res govorim, ne pa samo povzetkov nečesa, kar sem že povedala. V glasbi in življenju imam kaj povedati. Iz izkušenj sem se naučila predvsem tega, česa ne deliti.
Česa?
Preveč osebnih stvari. Nisem bila naivna, ampak sem človek, ki govori odprto – o sebi, svojih težavah, šibkostih in tudi dobrih stvareh. Potem pa ugotoviš, da je to lepo, dokler si ljudem všeč. V trenutku, ko narediš nekaj, kar lahko medij izkoristi, da te potolče, uporabi vse, kar si kdaj povedal. Zato fotografij mojih otrok na spletu absolutno ni več. Meni je vseeno, če kdo mene javno zaničuje ali ponižuje. Ko pa gre za družinske člane, sploh za otroke, se zadeva spremeni.
Katero obdobje vam je bilo najbolj zoprno? Evrovizija, čas po njej, "tista" Ema?
Evrovizija je bila v redu. Z novinarji in mediji imam od tam res dobre izkušnje. Mislim, da smo Lizbono lepo zapakirali, potem sem tudi zelo dobro koncertirala vse do korone. Težava je bila Ema. Tisti stavek, tisti "faking ne morem verjeti". To je bila najbolj bedna stvar, ki se je zgodila, hkrati pa sem bila zaradi tega tako popularna, da sem še dve leti zelo dobro delala. Mislim, da je bil to vrhunec moje kariere – ne Evrosong, ampak ta stavek. Pa sploh nisem oseba, ki bi preklinjala. Vsi, ki me poznajo, so me spraševali: zakaj si to rekla? Pač, obrnila sem se k prijateljici Raiven in rekla, da ne morem verjeti, da ji spet, kljub še enemu izjemnemu nastopu, ni uspelo. To je bilo to.
Pri tisti Emi se je kasneje zdelo, kot da je nastala drama, čeprav ste Zalo in Gašperja kot žirantka dali v superfinale.
Točno to. Jaz sem ju dala v superfinale, stala sem za tem, kar sta delala. Potem pa je izpadlo, kot da me je motilo, da sta zmagala. Ni me. To je bila moja osebna zadeva, obrnila sem se h kolegici in rekla: kako tebi za boga ne uspe zmagati s takim nastopom? Potem je šlo samo na slabše. Nisem nič tekala po hodniku. V nekem trenutku me je Miha Krušič prijel za roko in rekel: greš z mano. Zvlekel me je stran in rekel: ne veš, kaj se dogaja, samo ne reči več nič. Hvaležna sem mu za to. Kdo ve, kaj bi še zinila.
Iz ene na videz banalne stvari se je razvil velik val.
Imela sem tudi grozilna pisma v nabiralniku. To sem morala predelati sama pri sebi. Bila sem v šoku. Ne zato, ker bi se ustrašila, da komu nisem všeč, to je normalno. Ampak zdelo se mi je, kot da so nekateri čakali, da naredim napako, ker mi je šlo predolgo dobro. Evrovizija, oddaje, žirija, zmaga … šlo je kičasto navzgor. Potem pa ta trenutek. A sem bila hvaležna zanj, ker sem se ogromno naučila. Ugotovila sem, da mi ta neprestana pozornost ni všeč. Ne čudim se, da se ljudje na takšnih pozicijah zlomijo, ker gre vse tako hitro mimo tebe, da ti ne uspe vprašati se, kako se počutiš, kje si in kaj sploh želiš.
Koliko imate danes radi ljudi?
Preveč. Nisem zelo družabna, sem pa empatična. Čutim ljudi, imam dobro intuicijo, rada pomagam, rada sem pa tudi sama. Če me vprašate, bi lahko šla živet v gozd, ustvarjala in se nekajkrat na mesec odpravila v studio ali na koncert. To bi mi bilo dovolj.
So tuji oboževalci bolj zvesti od slovenskih?
Mislim, da imaš pri nas težko prave fene, ker se ne dogaja dovolj. Festivalov skoraj ni, koncertnih prizorišč je malo. Po vaseh se imamo radi, ampak to ni isto. Obožujem otroke in mlade, ki pridejo na moje koncerte, do njih imam skoraj materinski čut, ampak ne morem reči, da so to feni. Imam eno res strastno fenico, Natašo, ki je bila z mano tudi takrat, ko me ni bilo. Tujci pa so drugačni. Ko se navežejo na nekoga, ga ne spustijo. Pri nas pa vedno potrebujemo zelo veliko, da se počutimo sprejete. Žal mi je, da je tako. Mislim, da bi se morali spet začeti naravno družiti, iti iz hiše, dati pet ali deset evrov za koncert, človeka spoznati in začutiti. To bi nas bolj povezalo.
Vmes so me povezovali celo z bratrancem
Zakaj nas tako zanima vaše zasebno življenje?
Morda zato, ker sem glasna in se ve, da bom povedala, kar mislim. Ne vem, ali je moja družina res tako zanimiva. Z nekdanjim partnerjem sva bila navadna glasbenika. Je pa res, da sem na televiziji od mladih nog, od petnajstega, šestnajstega leta. Kmalu bo dvajset let kariere. Veliko novinarjev me je ves čas videvalo, videlo otroke in se čudilo, kako ima ta ženska toliko otrok, tri, in še vedno nastopa. Morda sem netipična mama.
Ločitev je že sama po sebi ena najtežjih stvari. Vi ste jo doživeli pred očmi javnosti.
Čeprav smo pazili. V javnost je prišlo kasneje, ko smo se že pogovorili in stvari niso bile več tako napete. Pričakovali smo bum, a smo ga zadrževali predvsem zaradi otrok. Potem pa nisem bila jaz na naslovnici, moji otroci so bili na njej. Takrat se mi je bruhalo. Z Gabrom sva se pogovarjala, ali so ljudje res tako brezobrazni. Veliko tistih, ki to postavljajo na naslovnice, ima svoje družine. Naj počnejo z mano, kar hočejo, mene dajo lahko v kopalkah, s špehom in celulitom, jaz odgovarjam zase. Otrok pa se ne more postaviti zase.
Ste si sploh upali vstopiti v novo zvezo, ko ste vedeli, kaj bo sledilo?
Ni me brigalo. Vmes so me povezovali celo z bratrancem, ker sva se sprehajala po Kopru, pa niso vedeli, da to ni Alen, ker sta si malo podobna. Takrat si rečeš: a toliko sem vredna? Od tega bi lahko še služila.
Kako je Alen doživel to, da je postal del zgodbe, ki je ni izbral?
Ubogi. Pa še njegova bivša žena in vsi drugi so bili vpleteni. Kdaj bi se ji kar opravičila za to. Ampak športniki so po svoje tudi ves čas izpostavljeni, le po drugih kanalih. Ko se je to zgodilo, smo bili po celem Balkanu v športnih novicah: pevka iz Slovenije, Evrovizija, košarkar. Tudi če bi hoteli, takrat ne bi mogli biti tako znani. Težava je, da se takrat še spoznavaš, se privajaš na novo življenje, obrneš nov list, ne veš niti sam, kaj se dogaja. Korona je bila, vsi so bili doma in čakali, da jim nekaj naredi dan. Jaz sem se odklopila, pustila, da gre val mimo, in posvetili smo se drug drugemu.
Kako se spominjate korone?
To je bil čas, ki sem ga doživela z družino. Bila sem doma, otroci so se šolali od doma, v uri ali dveh smo naredili vse, kar v šoli delajo osem ur, potem smo bili zunaj, kuhali, se igrali. Jaz sem to potrebovala. Želela bi si, da ljudje ne bi čakali ukazov države, da si dovolijo biti doma. Spala sem cele noči, v miru je bilo. Seveda si ne predstavljam, kaj je to pomenilo za ljudi, ki so imeli načrte za pet let in so se jim podrli. Jaz sem odpovedala sedemnajst ali osemnajst koncertov in seveda je bila panika, ampak zdelo se mi je, da sem zadihala.
Delati je treba, ni dovolj, da se samo fotografiraš
Imeli ste tudi zaledje svoje pevske šole, niste bili odvisni samo od nastopov.
Res je. Učila sem ves čas. Še lepše mi je bilo učiti, ker so bili otroci drugačni. Učenci so bili bolj sproščeni, komaj so čakali na uro, da se jim zgodi nekaj drugačnega. Pridno so vadili, ker so bili doma. Seveda se zdaj pozna manko šolskega sistema, ampak takrat sem jih videla bolj srečne. Marsikdo je takrat zaživel in doživljal veliko s svojo družino, če so starši to seveda lahko omogočili.
V svoji glasbeni šoli imate veliko stika z otroki in mladimi. Zakaj ime Cirque?
Nisem želela, da bi ljudje prihajali k meni zato, ker je učiteljica Lea Sirk. Zato sem izbrala ime, ki ga ne bi takoj povezovali z mano. Večina ljudi ga niti ne zna pravilno izgovoriti, pa me to ne moti. Poučevati sem začela spontano, ker me je zanimalo. Po operaciji glasilk sem se začela z glasom zelo resno ukvarjati, z medicinskega vidika, z vidika coachinga in pravilnega poučevanja petja, ker sem se morala sama vse naučiti na novo. Stik z otroki je pristen. Komade sem jim vedno dala poslušati, ko sem jih ustvarjala, in takoj sem videla, ali se primejo ali ne. Oni meni prinašajo novosti in trende.
Katera je glavna lekcija, ki ste jo dobili od svojih učencev?
Da sem lepa, ker sem taka, kot sem. To so pomembni stavki. Včasih mi rečejo: ne spremenite se, ne postanite taka kot vse plastične, pojte tako, kot pojete, ne delajte nečesa zato, ker drugi tako pravijo. To, kar jaz njih učim skozi leta, mi oni vrnejo takrat, ko sem sama v dvomih. Pri tej vrnitvi so bili zelo navdušeni. Dali so mi energijo, govorili, da moram to narediti, da je komad dober. Oni so skladbo poznali že mesec dni, videli so spot in so bili navdušeni, ker je to njihova učiteljica. Komaj čakam, da jih začnem vključevati. Imam nekaj deklet med šestnajstim in dvajsetim letom, ki so takšne petarde od pevk, da bo to nova generacija pevk, kakršnih Slovenija še ni imela. Driblam jih že od malega, ne dovolim jim na šove, držim jih pri delu, vadbi, plesu in ustvarjanju. Imajo že avtorske komade. Delati je treba, ni dovolj, da se samo fotografiraš.
Poleg učencev imate tudi svoje tri otroke. Ste si kdaj mislili, da jih boste imeli toliko?
Za dva sem nekako vedela, potem pa je prišel Hodžić in naredil spremembo. Če ne bi imela te službe, bi jih imela še več. To je moje poslanstvo, poleg glasbe. Super mi je biti ob njih, jih spremljati, se učiti z njimi, ne biti samo mama, ampak zgled. Mama gre na koncert, ker to rada dela. Mama nima službe samo zato, da nosi denar domov, ampak uživa v tem, kar počne. Želim jih naučiti, naj čim prej najdejo, kaj radi počnejo. Šolo naj delajo zato, da imajo plan B, ampak naj gredo v stvari, ki jih zanimajo.
Vas skrbi, v kakšen svet pošiljate svoje otroke?
Vsaka generacija je zaskrbljena za naslednjo. Če bi vprašali mojo nono pred dvajsetimi leti, bi rekla: kaj bo z vami, kdaj boš šla v službo, ne moreš biti pevka. Trenutno mi ni všeč situacija s socialnimi omrežji, načinom življenja, stresom, boleznimi, ki se dogajajo ljudem. Lažje je vzeti tableto kot se vprašati, kaj lahko sam narediš. Jaz lahko živim in z zgledom to predajam naprej. Oni trije pa imajo svojo pot. Naučiti jih moram samostojnosti. Zgodaj sem šla od doma in tudi njih malo potiskam iz gnezda. Želim, da poskusijo delati, pomagati, nekaj zaslužiti, dokler so še doma in v varnem okolju.
Koliko vam pomeni denar?
Po moje nič, zato ga imam. Od malega sem skrbela za svoje finance. Vprašala sem se, ali res moram nekaj kupiti ali to hoče samo ego. Od petnajstega leta sem ves čas delala. Nastopala sem tudi za zelo malo denarja, ampak sem uživala, kadar sem pela. Denar sem dajala na stran, da sem si lahko kupila avto, naredila izpit, izpit za motor. Nisem površinski človek. Če bi mi dali milijon evrov, bi takoj vedela, kam ga dati, ampak to ne bi bilo povezano z mano osebno. Zgradila bi studio, da bi muzičarji lahko imeli vaje, šolo, da bi imeli učenci boljše učilnice. Zase ne vem, kaj bi s tem. Na dopust grem s kamp prikolico v samoto, tam ne porabiš veliko.
Vas eksotika potovalno ne vleče?
Vse bi šla pogledat, razen če gre za kraje, kjer hodiš po pijavkah in glistah. Zanima me svet, ki je bližje naravi. Kak Dubaj pa, iskreno, tudi če mi plačate, ne. Da gledam napihnjene ljudi, ki si za v trgovino ob osmih zjutraj obujejo pete, ki jih jaz v življenju niti na odru nisem imela, me ne privlači. To je morda edini strah, ki ga čutim za svoje otroke – da bi zaradi pomanjkanja samozavesti ali filtrov na Instagramu začeli misliti, da morajo biti nekdo drug.
V prvi rundi sploh nisem bila partnerica
Ste bili kdaj na meji, da bi rekli: tudi jaz moram kaj spremeniti na sebi?
Ne. Ljudje mi to govorijo. Kakšen vizažist reče: si razmišljala o podočnjakih, ustnicah? Ampak jaz se bojim igel in krvi. Kakorkoli posegati v telo mi je neprijetno. Ne obsojam žensk, ki se za to odločijo, izhajamo iz različnih situacij, ampak to, kar se dogaja, ni v redu. Ta obsedenost z ugajanjem, s tem, da je tako lahko postati nekdo drug. Kaj je narobe z ljudmi?
Kaj je vaša glavna lekcija o ljubezni?
Zvenelo bo klišejsko, ampak če ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti nikogar. Ni šanse. Lahko imaš dogovore v odnosu, kompromise, ampak če sam s sabo nimaš začrtane poti in ne veš, kaj bi rad postal, ne boš funkcioniral v nobenem odnosu, ne poslovnem ne ljubezenskem. Imam srečo, da sem imela ob sebi dva čudovita človeka. To, ali pašeš skupaj ali ne, so potem dogovori, pogledi, življenje. Pomembno je, da so nameni čisti in srce na svojem mestu.
Ste danes drugačna partnerica kot v prvem zakonu?
V prvi rundi sploh nisem bila partnerica. Bila sem samo jaz, Gaber pa je bil samo Gaber. Midva se imava še danes zelo rada, ampak so obdobja, ko misliš, da je nekaj ljubezen, ali pa se samo odločiš, da boš z nekom, ker ima okvire, za katere so te naučili, da jih mora imeti. Ne moreš se nekega dne zbuditi in ugotoviti, da si ugajal vsemu, kar bi kot partner moral biti. Jaz ne živim več po pričakovanjih, ker vsako pričakovanje vodi v razočaranje. Ko ne pričakuješ, si lahko srečen, ker se stvari samo zgodijo.
Prihaja tudi dvajset let kariere. Kako bi jih radi proslavili?
Iskreno si želim narediti koncert, ki ne bi bil samo koncert, ampak dogodek, v katerega bi vključila ljudi, ki so bili del moje poti – ne samo kot glasbene goste, ampak kot del zgodbe. Ne bi bil stand up, a bi imel nekaj tega duha, osebnega pripovedovanja.
Kje pa bo Lea ob tridesetletnici kariere?
Pustite me, v gozdu bom. Pehta. Ampak brez sivih las. (smeh)
