(INTERVJU) Drago Mislej Mef: Preprosteje je reči da, potem ti ni treba nič razlagati in si ne nakoplješ jeze

Letošnji festival Melodije morja in sonca (MMS) je postregel z nekaj zanimivimi skladbami, med katerimi je tudi čudovita zmagovalna pesem Drugačna je le noč, ki jo je zapel njen avtor Drago Mislej Mef v duetu z izjemno vokalistko Marino Martensson. Mef je dobil na festivalu tudi nagrado za avtorja. Ima sicer že od prej kup zmag in izvrstnih uvrstitev na tem festivalu, saj je gotovo eden najboljših tekstopiscev pri nas. Je tudi sicer izjemno ustvarjalen človek, ki je zaznamoval tudi medijsko krajino, zelo pomemben pa je tudi njegov doprinos k dogajanju v Izoli, kjer redno organizira koncerte, filmske projekcije in razne zanimive dogodke.

Kako komentirate namigovanja, da je šlo pri zmagi na MMS za kuhinjo, ker je pri skladbi sodeloval tudi Andrea Flego?

To, da je pesem posnel Andrea Flego, ni namigovanje, ampak je res. To sploh ni bilo prvič. Midva sva vse naše albume delala skupaj - in čeprav so skladbe moje avtorsko delo, se mi je vedno zdelo prav, da mu, brez njegove vednosti in brez njegovega soglasja, pri prijavi za Sazas v zahvalo dam delež pravic. Tako sem storil tudi tokrat in ni mi žal. Žal mi je le, da je nekdo, ki bi takšno ravnanje moral poznati tudi na primeru nekaterih naših glasbenih založb, želel izničiti celoten festival, zgolj zato, ker njegov festivalski projekt ni zmagal. Nisem prebiral komentarjev na različnih spletnih portalih in v rumenem časopisju, kaj šele, da bi odgovarjal na vsak zapis vsakega pisca, ki si je izboril par vrstic svoje svobode in zapisal nekaj, kar ga je okarakteriziralo, čeprav se sam tega ne zaveda. Vse, kar sem naredil, je bil kratek zapis na moji FB strani, ki ga priložim še tukaj:

"Spoštovane in spoštovani bralci teh par vrstic. Kot ste verjetno opazili, se mi je pripetila ena nevšečnost in sem, skupaj z Marino Martensson in predvsem z njo, zmagal na letošnjem festivalu Melodij morja in sonca. Zakaj neprijetnost? Zato, ker nisem bil pripravljen na to, da bi me še teden dni po festivalu ustavljali ljudje, znanci in neznanci in mi stiskali roko, me celo objemali in delali selfije. Najbolj pa me veseli spoznanje, da predvsem hvalijo pesem. Zmaga je le kolateralna škoda tega lepega trenutka, ki smo ga doživeli v Portorožu in ga doživljamo še danes. Smrt nagradam, svoboda muziki."

Festival sodobne glasbe s pridihom prejšnjih časov

Ne eno, kar dve nagradi ste dobili na MMS. Boste imeli dovolj prostora, da ju dodate svoji zbirki?

Nekam ju bomo že stisnili. (nasmešek) Problem je le, da se lahko razbijejo, zato ju bom dal na vrh knjižne omare zraven vseh dosedanjih steklenih jader, krožnikov in podobnih izdelkov, ki sem jih pobiral v letih, ko so nagrade še bile bolj simbolične, a nič manj pomembne.

Melodije morja in sonca so žal danes edini slovenski pop festival. Tudi MMS je imel v zgodovini boljše in slabše čase, tudi take, ko se je zdelo, da nima prihodnosti. Komu gredo zasluge, da je festival spet na polno zaživel?

Ta odgovor verjetno ne bo dovolj diplomatski, a vseeno povem, da je glasbeni populizem največja nevarnost vsakega festivala - in nekaj podobnega se je dogajalo tudi Melodijam morja in sonca. Ko festival postane predvsem tekmovanje, kjer avtorji pišejo namenske pesmi za festival, ki govorijo o morju, soncu, ljubezni in spominih (po Lorelli in Mariu), glasbeno pa so nekakšna mešanica grško-dalmatinskih napevov z reagge ritmi, je to začetek konca. In če dodamo še strice iz ozadja, ki znajo multiplicirati telefonska glasovanja, plačujejo vstopnice za festival ljudem, ki bodo glasovali za njihovo pesem, je vse skupaj brez zveze. Če ne verjamete, vpišite v katerega od programov umetne inteligence, naj vam napiše pesem za festival MMS, pa boste slišali, kaj vam bo ustvarila. Dogajalo se je v preteklosti in dogaja se danes, vendar takšno razmišljanje k sreči ni prevladujoče na festivalu, ki se ubrani predvsem z imenovanjem kompetentnih umetniških vodij. Nekoč je bil to Mojmir Sepe, kasneje Slavko Ivančič in danes Andrea Effe. Dejansko so na festival prepustili dokaj različne muzike, ampak večinsko je to ostal festival sodobne glasbe z nekaj pridihi prejšnjih časov.

Kako pomemben je bil ta festival za vas, glede na to, da ste tu predstavili največ svojih uspešnic v izvedbah raznolikih izvajalcev - od Prizme in Bazarja do Tinkare, Anike in Lare ter Slavka, Tulia …?

Zame je bil ta festival nekakšna stranska ustvarjalna niša. Medtem ko sem ves ta čas ustvarjal s svojimi skupinami glasbo, ki je med kantavtorstvom in rockom, sem za potrebe različnih komponistov in izvajalcev pisal besedila za tipično pop glasbo. To mi je koristilo, ker sem na ta način spoznaval zakonitosti različnih muzik in vse to uporabil pri pisanju besedil in glasbe. Seveda so bile med njimi tudi pesmi, ki so nastale z mislijo na festival, pa tudi takšne, ki so nastale brez festivalskega vodila. Recimo Portorož 1905 (Kocjančič) je bil napisan za ta festival, vendar je bil dovolj sodoben in primerljiv s tistim, kar se je dogajalo na San Remu. Pesem Lahko noč Piran (Legovič) je bila napisana za vsak dan našega življenja, Ko mene več ne bo (Fajon) pa tudi za potem, saj jo velikokrat pojejo ob slovesu na pokopališčih, kjer ni nič festivalskega. Dejstvo je, da bi se vse te pesmi težje prebile do ljudi, če ne bi bilo festivala MMS. Zato ga je treba vzdrževati in zalivati, saj nagrade gredo v pozabo, dobre pesmi pa ostajajo.

Nekoč ste mi rekli, da ste povprečnež, ki zna preveč stvari. Ampak v resnici vse delate bolje od povprečja - o tem pričajo tudi nagrade. Ste malo preskromni?

Meni nagrade niso dale kakšnega posebnega navdušenja in najraje sem se izognil celo podeljevanja, kipce je zame prevzemal kar Danilo Kocjančič ali kdo drug. (nasmešek) Pravzaprav mi je bilo skoraj nerodno, hkrati mi je bilo žal tistih, ki nagrad niso prejeli, pa bi si jih po mojem zaslužili. Tudi letos je bilo tako. Žal mi je, da nagrade ni prejel Gal Gjurin za himno morju (Pred vetrom in dežjem), ki mi je tako zlezla v podzavest, da sem si jo vrtel v glavi še tik pred najinim nastopom in sem se komaj skoncentriral na najino pesem. Tudi Kavč, Baladero, Luigi in še kdo bi si zaslužili festivalsko nagrado, predvsem pa bi si Daniel zaslužil kakšno točko za svojo pesem. Povsem iskreno povem, da ne bi bil nesrečen, če bi nagrado dobil kdo drug. Pa tudi najina pesem bi to preživela brez hudih travm. Tako kot je brez ustvarjanja kažina in kritiziranja festivala Danilo preživel odločitev, da pesem Anita v izvedbi skupine Halone dobi nagrade na festivalu, kasneje pa je bila izbrana za naj pesem tistega leta 1996.

Če nekoga zavrneš, moraš povedati, zakaj

Pravite, da ne znate reči ne. Pa ste se z leti tega morda vsaj malo privadili?

Niti ne. Pravzaprav se mi to dogaja že celo življenje in presenečen bi bil, če bi komu, ki me vpraša za nekaj, kar lahko storim, odgovoril z ne. Po svoje zavidam ljudem, ki na preprosto vprašanje ali prošnjo odgovorijo nikalno in se na ta način rešijo obveznosti, čeprav bi pozitivni odgovor komu pomagal. Recimo, nekdo vpraša, kako se reši nek problem s pametnim telefonom, pa ga pustiš, da se sam muči, čeprav bi mu s par besedami lahko pomagal rešiti težavo. Nikoli nisem imel občutka, da bi moral skrivati kakšno informacijo, nekateri pa prekrivajo kamero na prenosniku, da jim ne bi kdo sledil. Vedno sem odgovarjal, da se mi smili tisti, ki bi moral slediti meni in mojim. Zdaj, ko to počnejo različni logaritmi, pa tudi jaz postajam malo bolj previden.

Je to, da ne znate reči ne, posledica tega, da nikogar ne želite razočarati? Kaj mislite, iz česa to izvira? In koga niste upali zavrniti, da ste končno sodelovali tudi kot izvajalec na festivalu?

Ne gre le za festival. Gre za način življenja. Veliko preprosteje je reči da, ker potem ni treba nič razlagati in si ne nakoplješ jeznih sogovornikov. Če nekoga zavrneš, mu moraš povedati, zakaj - in vprašanje je, če bo to razumel. Včasih je to utrujajoče. Recimo, nekdo me vpraša za kontakt osebe ali inštitucije in raje kot da mu odgovorim, da nimam pojma, grem na splet in jo najdem. Tega ne počnem, da bi mi bili hvaležni, ker največkrat niso, ampak zato, ker se mi zdi, da bom prej prišel do tega podatka kot oni. Pri pisanju besedil je bilo tudi tako. Pisal sem jih za vse, za popolne začetnike in za profije. Ne vem, da bi koga zavrnil, je pa res, da sem včasih komu obljubil pesem, pa sem v množici čakajočih pozabil nanj. Zdaj sem se spomnil, da sem obljubil besedilo dvema skupinama s Pivškega … Morda bom to naredil zdaj, ko je MMS kažin mimo. Sicer pa - nisem upal zavrniti Effeta, ko mi je povedal, da bom na jubilejnem festivalu gost avtor, ker sem v prejšnjih letih kar nekajkrat zmagal (menda sedemkrat). Nisem pa vedel, da moram kot gost avtor napisati pesem, ki bo na festivalu konkurirala z vsemi ostalimi. Tudi nisem vedel, da jo bom moral izvajati sam. Ko sem vse to izvedel, sem bil že tako globoko v festivalu, da ni bilo več umika in sem poklical Marino, če bi šla z mano. Potem sem napisal pesem, ki govori o priletnem možu, ki ima mlado ženo in se sooča z vsemi posledicami tega razmerja. Tako je nastala pesem Drugačna je le noč.

Ali še vedno besedila pišete brezplačno?

Ne, nikakor. Jaz za vsa svoja besedila prejemam nadomestilo Sazasa - in to mi je dovolj. Konec koncev je pesem rezultat sodelovanja avtorjev glasbe in besedila ter producentov in se mi ne zdi prav, da bi zaračunal besedilo, potem pa iz pesmi ne bi bilo nič. K sreči takih primerov ni bilo veliko.

Katera skladba vam je prinesla največ avtorskih pravic?

Ne vem, ker tega nisem preverjal. Mislim, da sem to storil samo enkrat, ko so mi poslali en velik šop papirjev z vsemi obračuni - in takrat sem bil kar presenečen, ko sem ugotovil, da sem največ denarja dobil za pesmi, ki se jih niti spomnil nisem, celo več kot za Anito in Lahko noč Piran, ki sta bila tistega daljnega leta 1996 res velika hita.

Zakaj ste za duet izbrali prav Marino?

Ker se poznava, ker sva skupaj že posnela pesem Pot domov in sem vedel, da bo svoj del tako dobro odpela, da bodo poslušalci kar malo spregledali moj del. Jaz nisem klasični pevec, imam pa dobro interpretacijo in imam kaj povedati. Glede mojega petja pa je neka šestletna deklica rekla, da govorim po melodiji.

Gledati nazaj je lažje kot iskati pot naprej

Kje pa ste dobili navdih za pesem Drugačna je le noč?

Pesem je nastala kot opis odnosa starejšega moškega in mlajše ženske. Lahko bi bila tudi midva z Marino. Jaz jih imam 76, ona pa 39. Ker sva oba srečno poročena, to ni pesem o naju, pač pa o takšnih parih nasploh. Veliko jih je, tudi med glasbenimi prijatelji -in sledil sem besedam Tomaža Domicelja, ki je nekoč ta odnos opisal z: "To je tako, kot da končaš faks pa greš spet v 1. razred osnovne šole." Prav zanimivo je, da me zdaj srečujejo ali mi pišejo ljudje, ki se zahvaljujejo za pesem, ker so se spoznali v njej. Brez zamere, brez užaljenosti. To je življenje in vsak ga živi, kot mu nanese. Ivo Vajgl mi je v šali navrgel, da je najel Čeferina, ker sem brez dovoljenja vzel njegov zakon za pesniški navdih.

Kakšne so zdaj vaše noči? Kako so se spremenile z leti?

Perfektne. Z Marjeto sva skupaj tako kot vsa leta doslej, le da zdaj med njeno kriminalko zaspim jaz, med mojo nogometno tekmo pa ona. (nasmešek)

Nekoč ste mi rekli, da vas pri ljudeh moti pomanjkanje želje po spoznavanju novega. Na tem področju kakšnih premikov naprej niste zaznali, kajne?

Gledati nazaj je lažje kot iskati pot naprej, zato se radi držimo rutine. To nikoli ni bil moj način življenja. Vedno me je zanimalo neznano ali pa znano, ki so se ga vsi bali. Zato sem kot mlad radijski urednik vpeljal oddajanje mladinske oddaje v živo, nato še komuniciranje s poslušalci v živo prek telefona. Koliko nepotrebnega strahu je bilo zaradi tega, na koncu pa se ni zgodilo nič in nihče ni v eter kričal "Dol s Titom!" Tudi na televiziji smo vpeljali dnevno informativno oddajo, na Primorskih novicah pa sem želel vpeljati digitalni prelom časopisa, a sem bil na seji delavskega sveta preglasovan s 23 proti 2 in sem jih poslal nekam ter šel kot direktor uspešne firme na zavod za zaposlovanje. Po dobrem letu smo naredili tednik Mandrač in z njim živimo še danes, vendar idej ne manjka. Ena od teh je, da bi bralcem za naročnino kupili računalniške tablice s programom za branje Mandrača. Upam, da bom sodelavce in familijo enkrat le prepričal v to idejo … (nasmešk)

Vas skrbi, da so ljudje vedno manj razgledani? Da se namesto na svoje znanje zanašajo na splet in UI?

Težko bi rekel, da so manj razgledani. Še vedno imamo kopico doktorjev in množico visokošolsko izobraženih ljudi, ki veliko vedo, bojim se le, da nam manjka splošne izobrazbe, ki sega od politike do vesolja in od filozofije do humanistike. Zdaj smo bolj specializirano izobraženi, to pa ni vedno dobro za napredek družbe. Saj ne mislim, da bi moral doktor kemije vedeti, kdo so, na primer, MRFY, ampak škodovalo mu ne bi. In obratno, seveda. Ampak dejstvo je, da so nas vse nove možnosti pridobivanja informacij polenile. Koliko telefonskih številk sorodnikov in prijateljev poznate na pamet? Včasih smo jih vedeli vsaj deset in več, danes komaj poznam svojo in ženino. Umetno inteligenco pa trenutno jemljem kot zelo sposobnega arhivarja, ki stokrat kasneje najde informacijo, kot če bi jo iskal sam. Res je, da sem med brskanjem po spletu odkril veliko informacij, ki jih sicer ne bi izvedel, zdaj pa mi UI pove le končni odgovor, ostalega pa nič. Včasih sem iskal podatke o kakšnem glasbeniku ali slikarju, pa sem med iskanjem izvedel več o njegovem delu in življenju, kot sem sploh želel. UI te podatke v iskanju končnega odgovora enostavno preskoči.

Vi ostajate neizmerno radovedni … Kaj vas trenutno najbolj zanima?

Rad bi naredil radio. Takšnega, digitalnega, ki bi bil specializiran za oddajanje nekomercialne glasbe, od world music do indyja in seveda slovenske, ki se je ne sliši na veselicah. Zakaj? Ker imam doma na stotine zgoščenk, ki so mi jih podarili ali sem jih kupil od izvajalcev, ki so nastopali na nekdanjem Mediteran festivalu in v nekdanjem Shoto klubu in zdaj na četrtkovih koncertih pri špini. Smilijo se mi, ko tonejo v pozabo na omarah in v predalih naše hiše.

Ko želodčne težave vplivajo na ravnanje

Ste družbeno kritični, ampak tudi konstruktivni, saj vse, kar si želite v svoji okolici, ustvarite sami, če je treba. Vam gredo na živce taki, ki samo kritizirajo in niso samoiniciativni?

Sem kritičen kot vsak povprečen državljan, vsekakor pa nisem kritikant in mi gredo na živce ljudje, ki okrog sebe vidijo same napake in krivice. Z njimi ne moreš spregovoriti par besed, ne da bi imeli kako pripombo. Pred dnevi sem na proslavi občinskega praznika slišal človeka, ki nikoli ni naredil nič za skupnost. Še zase verjetno ne, pa je vseeno glasno komentiral, da so eni na oblasti že 70 let, pa niso nič naredili. V bistvu se mi takšni smilijo in prepričan sem, da imajo kakšne želodčne težave. Če te boli želodec, si običajno bolj tečen kot sicer.

Širša javnost vas najbolj pozna po glasbenem udejstvovanju, a ste že večkrat povedali, da bi v primeru, da bi morali izbrati samo eno od dejavnosti, izbrali novinarstvo. Novinarstvo je v zadnjem času na slabem glasu, saj se mnogim zdi, da so družbeni mediji boljši vir informiranja in je torej novinarstvo nepotrebno. Javnost se ne zaveda, da je kvalitetno in svobodno novinarstvo pogoj za demokracijo. Kakšen je vaš pogled na današnjo situacijo v novinarstvu oziroma v medijih?

Če bi me bolel želodec, bi zapisal, da pravega novinarstva ni več. Pa to ne bi bilo res. Še vedno se najde branje, ki človeku nekaj da, če ne drugo, mu da misliti. Res iz pravega novinarstva bežijo vesti, kjer je primat prevzel splet z vsemi svojimi novorojenci, zato so vedno bolj pomembni kvalitetni novinarski zapisi, ki tistih, zadovoljnih z enostavčnimi informacijami, verjetno ne zanimajo, ampak z leti bodo tudi oni spoznali njihovo vrednost. Sicer pa mislim, da se je sistemsko konec novinarstva začel, ko smo piarovstvo izenačili z novinarstvom.

V življenju ste imeli nekaj kratkih vstopov v politiko, zato me zanima, kako vidite trenutno situacijo? Vas je na županskih volitvah premagal zdravnik Klokočovnik, danes pa v poslanskih klopeh sedijo tudi taki, ki se v prejšnjih karierah niso izkazali, saj so recimo morali večkrat zapreti podjetje zaradi finančnih težav …

Kmalu po osamosvojitvi je v Izoli predaval ameriški specialist za volitve in je med ostalim dejal, da kandidat, ki upa, da bo zmagal z glasovi izobraženih ljudi, zanesljivo ne bo zmagal. Nisem mu čisto verjel. Zdaj mu.

Na volitvah nevednost premaguje vednost, zato so izvoljeni ljudje, ki za seboj nimajo nič drugega kot plačano članarino katere od političnih strank. Ljudje volijo sebi enake in zato izobraženci na volitvah nimajo nobene šanse.

Rekli ste mi, da se držite božjih zapovedi, da pa ste jim dodali še enajsto zapoved: Bori se za javno in spoštuj zasebno. V tem trenutku je prva asociacija ob tej zapovedi naše zdravstvo. Ampak vi ste mislili to širše?

Ne spomnim se, kdaj sem izjavil kaj tako pametnega, se pa strinjam s to zapovedjo. Če nam javno dobro, vsaj pri politikih, ne bo pred zasebnim, ne bomo nikoli ustvarili dobre države. Mislim, da se po idejnih usmeritvah približujem ameriškim demokratičnim socialistom, čeprav tudi naš predsmrtni socializem ni bil slab. Vesel sem, ko prebiram, kako vodita svoje mesto njujorški župan Zohram Mamdani in županja Gradca Elke Kahr.

Kako pa ste s smrtnimi grehi?

O teh bom razmišljal po smrti. Upam, da jih, ko bom lansiran v neko drugo stratosfero, ne bom pozabil. Grehi so namreč češnja na torti našega življenja.

Pohlep je eden od grehov. Kako gledate na vedno večja bogastva najbogatejših Zemljanov?

Ne vem, če s tem v zvezi lahko povem kaj posebej novega. V bistvu se mi smilijo, saj ne morejo zjutraj na kavo v sosednjo kavarno, ne morejo na nogometno tekmo in se pomešati z navijači, ne morejo na pijanko v najbolj obiskan klub v mestu. Čepijo doma in se družijo le s sebi enakimi, pa še takrat se ne morejo zabavati, ker tekmujejo med seboj. Njihovo življenje ni več tukaj in zdaj, ampak živijo v iskanju poti, da se umaknejo s sveta, ki so ga pomagali uničevati, in najdejo planet, na katerem bodo lahko živeli s kakšnimi bakterijami, ki jih ne poznajo - in bodo končno svobodni. (nasmešek)