Gimnastični presežki ŠD Center Maribor: Želimo vzgojiti olimpijca, Gregor Rakovič je na pravi poti

Maribor je imel do zdaj tri olimpijce v športni gimnastiki - legendarnega Leona Štuklja in Josipa Primožiča Toša, ki sta olimpijske kolajne osvajala med obema svetovnima vojnama, in Draga Šoštariča (član nekdanjega DTV Partizan Železničar Maribor je tekmoval na igrah v Münchnu leta 1972 v kar osmih disciplinah, najboljšo uvrstitev pa dosegel z 12. mestom v ekipnem mnogoboju). Vse kaže, da bo po njihovi poti šel nadarjeni 21-letni Gregor Rakovič, član Športnega društva (ŠD) Center Maribor, ki se je na konju z ročaji zavihtel v evropski in svetovni vrh.

Od mnogoboja do konja z ročaji

Gregor je imel tri leta, ko ga je mama pripeljala v dvorano ŠD Center. Dobra tri leta je zgolj spoznaval prvine športne gimnastike, najprej pri trenerju Srečku Namestniku. Ko mu je bilo šest let, je skrb nad njegovim športnim razvojem prevzel trener Aljaž Vogrinec. "Ko sem bil toliko dober, da sem lahko začel tekmovati, sem nastopal na vseh orodjih, toda z leti so v društvu spoznali, da imam zelo dober občutek za ravnotežje in eleganco - da bi bil konj z ročaji orodje, na katerem bi lahko dosegel največ. "Za to, da se bolj posvetim vadbi na konju z ročaji in manj vadbi na drugih orodjih, sem se odločil pred približno tremi leti," pojasni Rakovič, ki je na prvem članskem tekmovanju za svetovni pokal pred dobrima dvema letoma v Sombotelu z oceno 13,950 osvojil 14. mesto: "Z njim sem dobil potrditev, da je bila odločitev pravilna. Mnogoboj je zahteven, če želiš biti med najboljšimi, moraš trenirati tudi do osem ur na dan. Seveda tudi zdaj, ko je moja paradna disciplina konj z ročaji, veliko treniram, približno štiri ure in pol na dan, vmes so ob koncu tednov tudi tekmovanja."

Pozneje je še nekajkrat nastopil na tekmovanjih za svetovni pokal, marca letos se mu je v Antalyi iz rok izmuznila priložnost za odmevni dosežek. "V finalu sem se predstavil z nekoliko težjo vajo kot v kvalifikacijah in jo do seskoka izvedel zelo dobro; če ne bi bilo manjše napake, bi bila moja uvrstitev veliko boljša od osmega mesta. Je pa vaja v meni utrdila prepričanje, da sem, če jo izvedem brezhibno, sposoben mešati štrene tudi najboljšim."

Podvig na EP

In jih tudi je, kajti maja letos si je Rakovič na evropskem prvenstvu v Leipzigu (s kar 165 tekmovalci iz 38 držav) v kvalifikacijah s 14.066 točke, s čimer je prvič presegel mejo 14,000 točk, izboril šesto mesto in si zagotovil finale. Tam mu je uspel še imenitnejši nastop. "Prvič sem se uvrstil v najboljšo osmerico tekmovalcev na konju z ročaji. Počutil sem se prav neverjetno. Po opravljeni tekmi sem bil na trnih, kakšna bo ocena, ko pa se je pojavila na glavnem zaslonu, sem skakal od veselja - 14,066! Nestrpno sem čakal nastope še nekaterih odličnih tekmovalcev, dolge ure živčnega čakanja pa so mi prinesle veliko olajšanje - ob doskoku zadnjega Ukrajinca smo vedeli, da mi je uspelo," se nervoznih trenutkov spominja Rakovič. "Težko pričakovan finale sem začel še bolj samozavestno, zagnano in optimistično - z željo, da izvedbo vaje še malenkost izboljšam in da namesto seskoka D izvedem težjega, seskok E. To se je tudi zgodilo. Po doskoku sem pogledoval na veliki zaslon - in ko se je pokazala ocena 14,233, sem se počutil vrhunsko, kajti popeljala me je na peto mesto. Nastopil sem pred deset tisoč gledalci, v finalu evropskega prvenstva, in osvojil peto mesto, kaj bi si lahko boljšega želel," je povedal Rakovič. Njegov trener Vogrinec pa je po nastopu na EP dodal. "Super je bilo, z izvedbo vaje sem zadovoljen. Storil je nekaj napakic, a je opravil vse, kar smo se dogovorili. Najboljša ocena v letošnji sezoni in v najpomembnejšem trenutku. Lahko rečem le - odlično!"

Za las ob finale na SP

Oktobra letos je Rakoviča čakal nov, še večji izziv, nastop na svetovnem prvenstvu v Džakarti, na katerem je nastopilo kar 441 tekmovalcev, od tega 260 v moški konkurenci. V Indonezijo je odpotoval predvsem z željo, da vajo izvede brezhibno. "Po prvem evropskem prvenstvu smo ugotovili, da se z dobro izvedeno vajo lahko prebijem zelo visoko, morda celo v finale, a sem ostal v svojih željah skromen - zadovoljen bi bil z uvrstitvijo med dvajset najboljših, potihoma pa sem meril na deseterico najboljših, saj sem se zavedal, da se bo na prvenstvu zbrala vsa gimnastična smetana."

"Gregor je vajo izvedel domala brez napak, dobil je oceno 14,233, s katero je izenačil tisto z evropskega prvenstva. Prikazal je najboljšo vajo na tekmah do zdaj. Na treningih seveda zna telovaditi še lepše, morda so bile na tekmi manjše napakice, a fant je svoje delo opravil tako, kot je treba," je bil po uspešni predstavi Gregorja zadovoljen Vogrinec. V slovenskem taboru so nato trepetali do zadnjega nastopa, ali se bo Rakoviču uspelo uvrstiti med najboljšo osmerico ali ne, na koncu je finalni nastop zgrešil za manj kot desetinko točke in prvenstvo končal na desetem mestu. "Veseli smo, da je Gregor dokazal, da smo po več letih Slovenci spet konkurenčni za finale tudi na največjih tekmah, saj mu je za nastop v finalu zmanjkalo le 66 stotink točke," je povedal Vogrinec.

Če se ozremo v zgodovino discipline konja z ročaji, velja deseto mesto Rakoviča za največji slovenski uspeh na svetovnih prvenstvih od leta 2017, ko si je svoj zadnji finale na konju na svetovnem prvenstvu v Montrealu pritelovadil Sašo Bertoncelj in na koncu zasedel osmo mesto, leta 2021 pa je s 15. mestom na svetovnem prvenstvu v Fukuoki končal dolgoletno kariero. Bertoncelj pravi, da ima naslednika prav v Rakoviču, ki, tako kot je tudi on, nadaljuje tradicijo legendarnega slovenskega konjenika Mira Cerarja.

Pot do olimpijskih iger bo trnova

Z desetim mestom na svetu je Gregor Rakovič dokazal, iz kakšnega testa je. "Najprej moram reči, da sem deseti na svetu, to pa ni mačji kašelj. To je rezultat truda in tega, da sem dal vse od sebe na tekmi, naredil eno od najboljših vaj in zanjo dobil vrhunsko oceno. Še sploh glede na strožji kriterij, ki so ga imeli sodniki na svetovnem prvenstvu. Sem blizu svetovnega vrha. Manjka večja težina vaje, delamo na tem - in na prvi tekmi v prihodnjem letu v Cottbusu jo bom izvedel. In če bo izvedba brezhibna, se lahko zavihtim med najboljše. Vaja bo imela za dve desetinki višje izhodišče. Sem zelo samozavesten, motiviran in verjamem, da mi lahko uspe," pojasni Gregor Rakovič, ki ga po Cottbusu čakajo še nastopi za svetovni pokal v Bakuju, Antalyji, Osijeku in Dohi, morda tudi v Kairu.

"Pot do uvrstitve na olimpijske igre v Los Angelesu, kar je moja tiha želja, bo trnova, tlakuje se z dosežki na svetovnih pokalih in uvrstitvah na zmagovalne stopničke na evropskem in svetovnem prvenstvu," razloži Rakovič, ki ima zaradi študijskih in športnih obveznosti zelo malo prostega časa. "Sem študent tretjega letnika strojništva na mariborski fakulteti, imam že izbrano diplomsko nalogo in prakso ter tudi načrt, kako vse to uresničiti. Sicer pa v prostem času grem tu in tam na zabavo z vrstniki, da preženem monotonost med študijem in treningom, s prijatelji se dobim tudi na partiji taroka, veliko časa pa sem tudi v družbi dekleta Maše. Tekmovanje za svetovni pokal bo februarja v Cottbusu, tako da bodo počitnice kratke, saj se je treba pripravljati na prvi izziv, in tudi na fakulteti je treba veliko postoriti, da bom v tekmovalnem obdobju lahko manj obremenjen s študijem in bolj osredotočen na tekmovanja," je še dejal Gregor Rakovič.

Glavo ima na pravem mestu

Športno društvo Center Maribor združuje približno 450 članov, med njimi je 70 tekmovalk in tekmovalcev. Predsednik društva je že sedem let Jernej Domanjko. Med tradicionalno božično akademijo društva je povedal: "Z dosežki naših tekmovalcev in tekmovalk na vseh tekmovalnih ravneh smo zelo zadovoljni, še posebej pa z dosežki Gregorja Rakoviča. Gregor je trdna osebnost, glavo ima na pravem mestu, kar se pozna na treningih in tekmovanjih, predvsem pa razume, zakaj je vsak dan v telovadnici in kaj lahko s trdim delom doseže. Želimo vzgojiti olimpijca in Gregor je na pravi poti, da to postane, čeprav se je v tem športu izjemno težko prebiti na olimpijske igre. Upam, da nam bo s skupnimi močmi to uspelo."

Na vprašanje, kako zagotavljajo denar za delo društva, je odgovoril: "Približno 80 odstotkov denarja zagotavljamo sami, približno 15 odstotkov dobimo od občine. Smo privatno društvo, zato moramo skrbeti tudi za vzdrževanje dvorane in še česa. Dvorana je utesnjena, želeli bi jo razširiti, za kar bi potrebovali dodatno zemljišče, a nam na občini niso prisluhnili, tako da bomo dvorano posodobili in prilagodili sedanjim potrebam."