Mexico City se pogrezne za skoraj 25 centimetrov na leto, kažejo novi satelitski podatki Nase. Znanstveniki opozarjajo, da posedanje tal dodatno ogroža infrastrukturo in poglablja kronično vodno krizo.
Mehiška prestolnica in okoliška mesta so zgrajeni na starodavnem jezerskem dnu, zaradi česar je območje posebej občutljivo na posedanje tal. Dolgotrajno in intenzivno črpanje podzemne vode, skupaj z urbanizacijo, je močno zmanjšalo zmogljivost vodonosnikov, zato se mesto pogreza že več kot stoletje.
Posledice so že vidne na starejših objektih in spomenikih, vključno e katedralo, katere gradnja se je začela leta 1573. Geofizik Enrique Cabral z Nacionalne avtonomne univerze Mehike je povedal, da ta proces iničuje ključno mestno infrastrukturo: "To poškoduje del kritične infrastrukture Mexico Cityja, kot so metro, drenažni sistem, sistem oskrbe s pitno vodo, stanovanjski objekti in ulice. To je zelo velik problem."
Po novem Nasinem poročilu se na posameznih delih mesta tla v povprečju spuščajo za približno dva centimetra na mesec, vključno z območjem glavnega letališča in spomenikom neodvisnosti. To pomeni, da skupna letna stopnja posedanja znaša približno 24 centimetrov, medtem ko je v manj kot enem stoletju skupni padec tal presegel 12 metrov.
Ocene temeljijo na meritvah med oktobrom 2025 in januarjem 2026, ki jih je zbral satelit Nisar, skupni projekt Nase in Indijske organizacije za vesoljske raziskave. Znanstvenik Paul Rosen pravi, da tehnologija iz orbite omogoča natančnejši vpogled v procese pod površjem. Raziskovalci pričakujejo, da bodo podatke v prihodnje uporabljali tudi za podrobnejše spremljanje posameznih območij ter za boljše načrtovanje ukrepov za ublažitev posledic.
Cabral navaja, da so oblasti desetletja večinoma zanemarjale problem, razen občasnega utrjevanja temeljev najpomembnejših spomenikov, vendar pa se je po novih zaostritvah vodne krize začelo financiranje dodatnih raziskav.
