Ko se je 26-letni Tunizijec Mohamed Bouazizi zaradi zaplembe svojega blaga in poniževanja oblasti 17. decembra 2010 zažgal, je sprožil prvo domino, ki je vodila do padca nekaterih bližnjevzhodnih avtokratov. Tako imenovana arabska pomlad, ki je na ulice arabskih mest pred dobrim desetletjem pognala ogromne množice nezadovoljnih ljudi, je ugasnila tako hitro, kakor se je vžgala. Sprememba režima je bila dosežena le v nekaj državah, ko pa se je zgodila, je vodila bodisi v državljansko vojno bodisi v status quo ante bellum. Sanje o demokratični, gospodarsko vključujoči in nekoruptivni regiji so počasi zbledele. Iskra revolucije je ugasnila.
Vendar pa je v tem času odraščal še en, doslej neznan segment prebivalstva. Ne le v tej regiji, temveč po vsem svetu. Njegove pritožbe so ostale neodgovorjene, prihodnost mu je bila odvzeta, obremenjena z žalostno realnostjo doma. Pod površino je počasi vrelo, dokler se ni vžgala prva iskra. Prvi upori so se začeli na nepričakovanem mestu.
V Nepalu, na strehi sveta, ki leži med dvema regionalnima velesilama, Indijo in Kitajsko, so mladi začeli protestirati proti nečemu tako banalnemu, kot je bila nenadna vladna prepoved socialnih medijev. Protest je počasi postal nasilen, zahteve pa so presegle prvotne sprožilce. Mladi Nepalci, ki pripadajo tako imenovani generaciji Z, so želeli konec korupcije v državi, kjer so družine komunističnih, maoističnih in socialdemokratskih voditeljev razkazovale svoje bogastvo, medtem ko je med večino prebivalstva vztrajala revščina. Nepalska vlada je padla po zgolj petih dneh protestov, kar so mladi protestniki dosegli z izjemno organiziranostjo prek družbenih omrežij. Te so uporabili tudi za izvolitev nove premierke, ki so jo mladi aktivisti izvolili kar prek družbenega omrežja Discord. A mladi se niso ustavili pri tem. Nemiri in uspeh v Nepalu, ki so presenetili celo protestnike same, so se hitro razširili po vsem svetu.
Naslednja domina je bil madagaskarski predsednik Andry Rajoelina. Protesti v tej otoški državi so se pričeli konec septembra, do sredine oktobra pa so uspeli strmoglaviti dolgoletnega voditelja, ki je bil evakuiran s pomočjo Francije. Vzorec je nadvse podoben. Protesti so se pričeli zaradi precej lokaliziranih zahtev – v Madagaskarju zaradi kroničnega pomanjkanja vode in elektrike –, pri čemer so kmalu prerasli v manifestacijo splošnega nezadovoljstva nad elitami, korupcijo in pomanjkanjem priložnosti.
Septembra je trendu sledila še ena afriška država. Na ulice Maroka se je takrat podalo na tisoče mladih Maročanov s precej preprostima (in lokaliziranima) zahtevama: boljša zdravstvena oskrba in izobraževanje. Gibanje je imelo tudi lokalni povod, saj se je začelo po smrti osmih žensk med porodom v javni bolnišnici, v bližini katere poteka obsežna obnova stadiona Adrar v okviru priprav na svetovno prvenstvo v nogometu 2030. Maročane je razburila predvsem diskrepanca med nezadovoljivimi javnimi izdatki za osnovi servis in razsipnimi izdatki za prestižne projekte, ne pomaga pa tudi 60-odstotna brezposelnost mladih v državi. Tudi maroški protestniki so se uspešno organizirali prek platforme Discord, ki je doslej postala simbol nekaterih protestov. Protesti še vedno potekajo, sicer v manjši meri, a ponovitev uspehov, kot so jih imeli v Nepalu in na Madagaskarju, postaja čedalje bolj nedosegljiva. Protestna gibanja so se pojavila tudi v Indoneziji, na Filipinih, v Keniji in Peruju.
Globalno - lokalno
Četudi protestniška gibanja niso del večjega gibanja mladine globalnega juga, morda na prvi pogled izgledajo tako. To je predvsem zaradi vseprisotnosti spletne mladinske kulture in globalizacije, razširjene prek družabnih platform. Protesti imajo izrazito lokalno noto, vendar si vse države delijo iste probleme: korupcijo, neenakost in gospodarske težave.
Globalno gibanje mladih
Čeprav ima vsak od teh protestov lokalizirane zahteve in lokalne povode, se vsi osredotočajo na korupcijo, socialno-ekonomsko neenakost in slabe rezultate upravljanja. Protesti so precej decentralizirani, pri čemer je poudarek na anonimnosti in organiziranju prek zasebnih kanalov, kot je Discord. Protestna gibanja se pojavljajo predvsem v državah, ki mladim ne zagotavljajo dovolj zaposlitvenih možnosti in kjer velik del populacije sestavljajo mladi ljudje. To je še posebej opazno v Afriki, na celini z najmlajšim prebivalstvom na svetu, kjer je srednja starost le 19 let.
Protestom je skupen tudi edinstveni antielitizem. Mlade v državah v razvoju je razjezilo predvsem očitno razkazovanje bogastva. Ne le predsednikov in belih ovratnikov okoli njih, temveč predvsem otrok ministrov in elite, ki na družbenih omrežjih objavljajo glamurozne fotografije s potovanj, oblečeni v dizajnerske kose, vredne več mesečnih plač v razmeroma revnih državah. Ti otroci so bili na družbenih omrežjih označeni kot #nepokids (otroci nepotizma), pri čemer so v okviru nepalskih protestov frustrirani mladi na platformah nalagali posnetke teh privilegiranih otrok. Med najpogosteje deljenimi objavami je bila fotografija, na kateri naj bi bil sin ministra, ki pozira s škatlami z napisi Louis Vuitton in Cartier, razporejenimi pod božičnim drevesom v državi, kjer okoli 80 odstotkov prebivalcev pripada hinduizmu.
"Gre predvsem za globalni odsev lokalnih krivic, pri čemer ta gibanja povezuje nekaj ključnih točk. Ena od njih je tehnologija – orodje, ki omogoča lažjo komunikacijo, organizacijo, mobilizacijo in širjenje informacij ter pošiljanje sporočila tistim, pri katerih je bilo treba ustvariti občutek krivde in pripadnosti, da nisi sam," je povedal politolog dr. Tomaž Deželan in doda: "Gre tudi za zgodbo razorožene in prikrajšane mladine, ki ima občutek, da se nič ne da in da je sistem nastavljen ali zasnovan proti njej, da so pravila prirejena proti njim, kar se izraža v antielitizmu in antiestablišmentskem sentimentu, ki je eno ključnih sporočil vseh teh gibanj."
To sporočilo se je slišalo tudi drugod po Aziji. Na Filipinih je več kot 30.000 mladih na platformi Reddit prispevalo k tako imenovani niti "preverjanja življenjskega sloga", v kateri so mladi Filipinci objavljali podrobnosti o bogatih v državi. V sosednji Indoneziji, kjer protesti potekajo že vse leto, so avgusta mladi pričeli protestirati zaradi stanovanjskih ugodnosti zakonodajalcev. Vzporedno s protesti so na družbenih omrežjih krožile objave pod ključniki #IndonesiaGelap (Temna Indonezija) in #KaburAjaDulu (Najprej pobegni), ki so mlade pozivali, naj poiščejo priložnosti drugje.
Mladi so se dvignili v Tuniziji, Nepalu, na Madagaskarju, v Maroku, Indoneziji, na Filipinih, v Keniji in Peruju
Protestniki v državah v razvoju, pogosto v državah brez demokratične tradicije ali sistema pluralistične demokracije, kot smo ga vajeni tukaj, so bili priča uspehu svojih mladih kolegov pred novim valom vstaj, ki je izbruhnil to jesen. Leta 2024 je bangladeška mladina, frustrirana nad praksami zaposlovanja vladajočega establišmenta, strmoglavila dolgoletno predsednico. Nekaj let pred tem so protesti v južnoazijski otoški državi Šrilanka strmoglavili skorumpirano vlado v valu protestov po bankrotu države.
Dr. Deželan pove, da imajo ti mladi "občutek, da so oni nosilci prihodnosti in da jim elita to odreka". "Gre za globalni občutek, ki ga oni vidijo posredno v svojem lokalnem okolju. Ko se neka zgodba pokaže kot uspešna, dobi nov potencial. Ta gibanja imajo funkcijo opozarjanja in premika, če je treba. To niso gibanja, ki morajo ponuditi alternativo, ker če ponudijo alternativo, bodo izgubila velik del transformativnega potenciala, saj se bodo začela profilirati, izoblikovala bodo lastne vrednote in interese, s čimer bodo izgubila podporo tistih, ki tega ne delijo. To ni njihova funkcija. Oni so svoje naredili. Naredili so funkcijo demokratičnega nadzora, zato lahko gredo domov. Zdaj mora vstopiti nekdo drug," sklene politolog.
