V času, ko se mednarodni red vse bolj krha in ko se načela mednarodnega prava selektivno ali, če hočemo, kreativno razlagajo glede na politične interese, se mnoge državljanke in državljani sprašujejo, podpisnice in podpisniki zagotovo, ali se bo naša vlada končno, pri odzivanju na to stanje in na posamezne izzive, ki ga generirajo, začela vesti po enakih merilih ne glede na akterje v igri.
Ob agresiji Rusije na Ukrajino smo bili odločni, enotni in glasni. Obsodili smo jo, ker je teptala mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN, zahtevali smo spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti napadene države ter podprli tako sankcije zoper agresorja kot vsestransko pomoč, tudi vojaško, njegovi žrtvi. Načelno, jasno in brez omahovanja. Šele po nekaj mesecih, ko je postajalo jasno, da tovrstni odziv ne bo obrodil sadov, da ne bo prisilil ruskega vodstva k zaustavitvi operacije in k umiku svojih sil iz Ukrajine, smo vas pozvali k spremembi pristopa do tega konflikta oziroma k zamenjavi palice s korenčkom; k oživitvi dialoga tudi z Moskvo. Da smo ciljali prav, kažejo trajanje te vojne in razmere na fronti.
Toda prvotni odziv je bil načelen, dostojanstven. Zato danes pričakujemo enako doslednost ob ravnanju Izraela in Združenih držav Amerike v odnosu do Irana. Prva odziva predsednika vlade in zunanje ministrice tega pričakovanja žal nista upravičila. Do tokratnega vojaškega napada se nista opredelila tako kot ob ruskem nad Ukrajino. Ministrica je sicer v Bruslju "obsodila vojaško zaostrovanje oziroma uporabo sile tako ZDA kot Izraela", a obenem tudi "povračilne ukrepe Irana po vsej regiji" - ne pomnim, da bi kdaj posvarili Ukrajino, da ne bi smela raketirati sovražnikovih postojank zunaj svojega ozemlja?! – a kasneje, domnevamo, glasovala za še hujšo resolucijo zunanjih ministrov EU, ki poziva vse strani k "maksimalni vzdržanosti in k spoštovanju mednarodnega prava v vojni z Iranom", obsoja pa samo "povračilne ukrepe Irana na cilje v državah v regiji".
Pričakovali bi z naše strani tudi obsodbo uboja iranskega verskega voditelja Hameneja, pri čemer bi se, glede na relativno normalne odnose z Iranom, spodobilo, da bi iranskemu vodstvu izrekli sožalje. Pomanjkljiv in zlasti dvoumen je odziv predsednika vlade; izrazil je zaskrbljenost nad eskalacijo razmer in podporo pogumnemu iranskemu prebivalstvu v "boju za svoje pravice", ni pa pojasnil, kateri boj ima v mislih. Proti ameriško-izraelskemu agresorju ali proti domačemu teokratskemu režimu?
Dve koalicijski stranki – Socialni demokrati in Levica – sta vendarle obsodili agresijo ZDA in Izraela, in to nedvoumno! Enako je preko premierja Pedra Sancheza storila Španija, s čimer tudi morebitno sklicevanje na enotnost znotraj EU postane le cenen izgovor za tovrstne nedorečenosti. Francija, Nemčija in Velika Britanija so nasprotno od Španije obsodbo usmerile v iranski režim, ker se je na agresijo odzval, ter mu celo zagrozile s protinapadi.
Že zdaj sankcioniramo Iran, njegovo Islamsko revolucionarno gardo smo razglasili za teroristično organizacijo, ne da bi pri tem v Bruslju dosegli, da bi enako storili z izraelsko vojsko, genocidu navkljub. Hkrati se prepogosto izogibamo jasnim opredelitvam, kadar gre za vprašljiva ravnanja naših zaveznic tudi ob drugih situacijah, recimo, do Venezuele in Kube, ob zasegih tujih tovornih ladij v mednarodnih vodah, kar je oblika sodobnega piratstva in eklatantna kršitev prava morja. Še bi lahko naštevali.
Ali si bomo prizadevali za skupno, jasno in načelno obsodbo tokratne agresije tudi na ravni Evropske unije? Ali bomo znova dovolili, da politični interesi prevladajo nad načeli, ki jih sicer javno zagovarjamo? Ne gre za izbiro strani med državami, gre za izbiro med načelnostjo in oportunizmom.
Če verjamemo v mednarodno pravo, potem mora to veljati za vse. Če obsojamo agresijo, jo moramo obsoditi ne glede na to, kdo jo izvrši. Če zagovarjamo človekove pravice in suverenost, potem to ne sme biti odvisno od geopolitičnih zavezništev in trenutnih interesov.
Zato vas kot odgovorne nosilce oblasti pozivamo k doslednosti, transparentnosti in enakim merilom. Le tako bomo ohranili verodostojnost doma in v mednarodni skupnosti. Končajte mandat z dostojanstvom!
Podpisnice in podpisniki:
Aurelio Juri, Polona Jamnik, Spomenka Hribar, Igor Ž. Žagar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Franco Juri, Bogomir Kovač, Nataša Sukič, Andrej Mašera, Božidar Flajšman, Jože Pirjevec, Marjan Šiftar, Miloš Šonc, Drago Kosmač, Ljuba Miljušević, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Jadran Čalija, Alan Medveš, Boris Žnidarič, Violeta Tomič, Darko Žnidarčič, Borut Stražišar, Gordana Žnidarčič, Ira Zorko, Dunja Hvastja Ukmar, Peter Kovačič Peršin, Franc Žnidaršič, Danijel Rebolj, Remzo Skenderovič, Janez Mohorič, Primož Zgonc, Branka Černigoj, Anica Cucek, Majda Koren, Jadranka Šturm Kocijan, Franjo Žagar, Mitja Manček, Martina Šuhel, Mira Muršič, Bojan Končan, Janez Jančar, Peter Lovšin, Darja Lovšin, Andrej Šušterič, Branko Šekoranja, Staša Glavič, Danilo Bašin, Jelka Bašin, Vasja Bašin, Mitja Klopčar
