Bojan Tomažič
Letos je gledališka skupina iz Prepolj, vasi v občini Starše, prvič nastopila na Festivalu komedije v Pekrah, igralci so bili ponosni, da so prišli v krog izbranih gledališč in gledaliških skupin iz Slovenije in zamejstva. "Veseli smo, da smo igrali pred povsem polno dvorano, dobili gromki aplavz in da je naša igralka Barbara Medved bila izbrana za komedijantko festivala," je komentiral režiser Jože Ekart. Pepi, kot ga kličejo prijatelji, je komedijo Michaela Tremblaya Sestrične priredil v Tote babe, poskrbel za sceno, bil avtor pesmi, ki jih igralci pojejo, poskrbel za razsvetljavo, za organizacijo. Ker je še predsednik kulturno-pevskega društva Ptičice (prej je vodil kulturno društvo Urška), naj bi bilo samoumevno, da ima upokojenec več časa, zato dela še veliko drugih stvari. "Na festival pridejo gledališča, ki so mercedes v primerjavi z nami, ki smo fičo. Šentjakobsko, Jesenice, Škofja Loka, Trbovlje in tako naprej, mi pa Prepolje, ki nimamo kulturnega doma, nimamo dvorane. Sredi vasi imamo prostor v stavbi, kjer je bila trgovina. Občina nam gre na roko, kapo dol."
V Ameriko ga je vleklo
Začel pa je kot glasbenik v ansamblu Ekart. "V Rogozi smo na silvestrovo leta 1974 igrali kot trio Jožeta Ekarta, gostilničar je na plakate napisal ansambel Ekart in smo po tistem uporabljali to ime ter s širitvijo ekipe res postali ansambel," se spominja. V začetku niso bili najboljši muzikanti, on je z besedami skrbel za smeh, s humorjem na svoj račun. Zelo radi so jih imeli na porokah, igral je na sedemstotih. "Na tistih, ki so bile doma, je bilo bolj luštno. Ni bilo vodovoda, dežurni je dostavljal vodo, stari štedilnik je bil poln posod, prostori so bili majhni, ljudi veliko in tudi dosti veselja. Ko so akademsko izobraženi glasbeniki poskrbeli za dovršenost, so zmagovali na festivalih narodno-zabavne glasbe, bili so na turnejah po ZDA, Kanadi, Avstraliji, igrali so po vsej Evropi, v Nemčiji izdajali plošče. "V Ameriko me je vleklo, ker so se iz naše hiše trije odselili tja." Senator Denis Ecart je iz njihovega gnezda. Glasbena pot v ansamblu Ekart je trajala do leta 2012, ko je v Begunjah pri Avsenikovih z odra sestopil k mešalni mizi v dvorani. "Mlajši so nadaljevali, jaz sem jih podpiral."
Nadaljevanki z veliko gledanostjo
Jože Ekart je s številno ekipo ustvaril televizijsko nadaljevanko Korenine in že prej Na brazdah ljubezni. Je avtor štirih knjig: Rime, ki jih piše življenje, Spomin na gostijo, Kje je moj mili dom in Od Urške zvoni. Nastale so na podlagi zgodovinskih virov, pripovedi ljudi, njegovih spominov in so svojevrstna zgodovina Dravskega polja. Tod in v bližnjih Halozah je bilo vedno veliko revščine in krivic. Ljudje tudi zdaj občutijo egoizem posameznikov in skupin, ki ga ilustrira rek: "Če greš k bogatašu, se nagledaš, če greš k revežu, se naješ." Vse več je izkoriščanja ljudi, pohlepa, laži, dobičkarstva. Svetuje, da naj se zavemo svoje minljivosti, da vsa naša dejanja in vse izrečeno pušča sled. "Odpreti je treba oči, ker si usodo sveta krojimo sami."
Letos bo star 80 let, je vitalen z veliko idej in energije. "Hodim po Pohorju ali Donački gori in zamisli priletijo," se nasmehne. Da bi jih uresničili, je treba privabiti k delu v društvih čim več mladih. "Zapiranje v generacijske okvirje pelje k žalostnemu koncu." Zato so delali muzikale za mlade.
V društvu Ptičica so na oder postavili komedijo zato, ker je smeha premalo, se pa je humor v tem času, ko je vse na prepihu, tudi spremenil. Iz Ljubljane pošiljajo po Sloveniji stand-up predstave, v katerih igrajo poklicni igralci - tem zameri, da delajo samo za svoj žep. Pri stand-up komediji je besednjak vedno bolj prostaški, ker naj bi to bilo smešno. Nižje rangirani humoristi praviloma govorijo o stvareh nižje od pasa. Tistim, ki z državne ravni skrbijo za ljubiteljsko kulturo, polaga na srce, da naj ne bodo formalni pri točkovanju dejavnosti, ker to tu ni mogoče tako kot v športu, kjer merijo s sekundami, goli in metri.
Igralstvo postaja terapija
Komedijantka festivala Barbara Medved za Jožeta Ekarta reče, da je multipraktik umetnosti, ki zna tudi pokositi travo. "Ima veliko zamisli, za mnoge so mnogi rekli, da jih ne bo mogel uresničiti, a vedno gre." Tako je bilo v primeru nadaljevanke Na brazdah ljubezni, ko so jim svetovali, naj se držijo odra in ne kamere. "Nadaljevanka je imela rekordno število ogledov in uspeh je bil povod za snemanje nadaljevanke Korenine." Prav v tem času je na sporedu Tele M.
Pravi, da Jože prisluhne idejam vsem nam v društvu, ideje igralk je upošteval tudi pri predstavi Tote babe. "Vztrajen je, gleda naprej. V koronskem obdobju, ko so nekatera društva tudi za vedno prenehala delati, smo vadili igro Kaj nam pa morejo. Takrat so tudi snemali Na brazdah ljubezni. "Jože je kot pravi muzikont, tako se v narečju reče muzikantu, vesele in odprte narave; z njim se da vse dogovoriti. Zato je društvo zanimivo ljudem in uspešno.
Barbara igra glavni vlogi v nadaljevanki Na brazdah življenja in Korenine. "Moj dedek, mamin oče, je več kot 50 let prepeval v številnih zborih. Tudi moja mama je bila več let članica pevskih zborov, igrala je tudi v tamburaškem orkestru KUD Ivan Lončarič Trniče. Moj pokojni brat je igral klavirsko harmoniko," pove, da sta pri njih glasba in nastopanje v v krvi. V osnovni šoli je sodelovala pri predstavah, prepevala v cerkvenem mladinskem zboru župnije Starše. Igra ji je bila zmerom zanimiva, bila je na tečajih igralske tehnike pri Satirikonu v Ljubljani in v Mariboru bila del igralske šole Izrazi se pri Iztoku Bevku. "Vlogi se je treba prepustiti, da jo lahko začutiš v sebi, za to pa se je treba otresti vsega svojega, kar nosiš s seboj." In pravi, da je v igranju treba uživati. Bila je na delavnici Filmika - zabavna šola filma, kjer je za spoznavanje igralske tehnike skrbel Vlado Novak, za spoznavanje režiranja filma pa Bojan Labović.
"Občino Starše krasita pisana narava in lepo podeželje, zato smo se vedno radi odpravili kolesarit. V večini smo bili tudi člani domačega gasilskega društva in smo se udeleževali gasilskih tekmovanj. Gasilske veselice so bile izjemno pestre. Imeli smo piknike," se Barbara spominja družabnosti v rani mladosti. V društvu imajo v načrtu dve predstavi, ena bo komedija. Komedije imajo ljudje najraje, vendar jih zanimajo tudi tragične zgodbe, ki temeljijo na zgodovinski pripovedi ali resničnih dogodkih. Pasijon, Mama Juanita in Miklova Zala so bile izjemno lepo sprejete. Komedijantka festivala ima rada smeh. "V humorju je vedno nekaj resnice in nečesa, kar nam sporoča nekaj o sebi. V večini primerov gre za prepričanja, ki smo jih kot otroci pridobili iz okolja, v katerem smo odraščali. Vse šale in komedije niso vsem ljudem smešne in se jim ne smejimo. So ljudje, ki se zatekajo k šalam, ker želijo pobegniti od nečesa. So trenutki, ko se smejimo izključno zaradi bontona, saj ne želimo nikogar užaliti. Razlogov je veliko. Smotrno je pobrskati po svojem umu in ugotoviti, zakaj se določeni šali ne smejimo. Zato pa igralstvo ni več samo ena izmed vej umetnosti. V svetu se vse bolj uveljavlja kot psihološka terapija za odkrivanje podzavestnih razlogov za nezaželene vedenjske vzorcev posameznika. So igralske šole, ki tečaj igre ponujajo izključno v ta namen."
Kot Ekart tudi ona opozori na slabo stran stand-up komedijantov. "Eni stresajo šale, ki so pod nivojem splošnega dobrega okusa, ali s šalo nekoga globoko prizadenejo, da drugega nasmejijo. So na eni veselici stand-up komika pregnali z odra, ker so bile šale popolnoma neokusne. To pove, da meja, ki je ne smejo prestopiti, vendarle obstaja."
