Nataša Privošnik po številnih življenjskih preizkušnjah: "Izbrana sem za pot z ovirami, z razdaljami."

"Moje življenje ima tri luknje. Tako sem povedala avtorici zapisa moje zgodbe, ko me je vprašala, kateri so ključni dogodki, da je moje življenje tako nenavadno, tako posebno, tako preizkušeno in vselej zmagovalno. Luknja na nebu. Luknja v srcu. Luknja med zobmi. Če jih ne bi bilo, če bi jih želela zanikati ali o njih nikoli govoriti, to ne bi bilo več moje življenje. Tako živim z njimi kot s svojo popotnico na ta svet. Ko povabite mene, pridejo tudi one," pravi izjemna ženska in borka Nataša Privošnik v svoji knjigi Je moje življenje gora. Po Natašinem pripovedovanju jo je napisala Irena Štusej. Na povabilo Planinskega društva Slovenska Bistrica je Nataša knjigo predstavila v druži Marte Rojnik v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica. Obe imata življenjski zgodbi, zaznamovani z invalidnostjo, vztrajnostjo, prijateljstvom in močjo medsebojnega zaupanja. Povezale so ju tudi gore, saj je Nataša nov smisel v življenju našla v gorah (in plezanju), čemur se je posvetila pri 50 letih. Dogodki predstavitev knjig pa imajo tudi dobrodelno noto. Del izkupička od prodaje knjige v Slovenski Bistrici bo namenjen dokončanju planinskega doma na Treh kraljih, ki bo po zaključku del dostopen tudi gibalno oviranim obiskovalcem.

Pogum, odločnost in vztrajnost

Literarni večer je bil nabit s čustvi, objemi in solzami. Marta, predvsem pa Nataša, ki je preživela več kot devetnajst zahtevnih operacij, vključno z operacijami na možganih in srcu, ter se spopadla z rakom, sta se s fotografijami njunih operacij (Marta je prebolela rak dojk) prikazanih obiskovalcem, vsem močno vtisnili v srce. Njuna pripoved je bolela, vsakega od nas, ki smo bili na predstavitvi knjige, a nas je hkrati dvigoval njun pogum, odločnost in vztrajnost. "Ko zboliš, se naučiš, da je ob podpori domačih in prijateljev vredno vztrajati, tudi ob dnevih, ko ti ne gre najboljše. Ker veš, da bo prišel boljši dan, ker mora priti. In pride,"  je dejala Marta, po srcu in duši kmetica iz okolice Šempetra in aktivistka na podeželju. Po uspešni ozdravitvi, ko ni več mogla opravljati težjih del na kmetiji, pa je postala poddirektorica družinskega podjetja Green Gold, d. o. o., ki proizvaja pivo.

Tudi Nataša Privošnik je iz Šempetra, znana predvsem po svoji izjemni življenjski zgodbi premagovanja hudih zdravstvenih težav ter aktivnem delovanju na področju ozaveščanja o invalidnosti in vključevanju oseb z omejitvami v družbo. Rojena je s totalnim enostranskim razcepom trdega in mehkega neba, čeljusti in ustnice, kar je povzročilo številne zdravstvene zaplete skozi življenje. "Včasih so otroke s takšno zdravstveno diagnozo skrivali pred drugimi, mene niso, odraščala sem v družini, ki me je vedno podpirala. A se še danes zdrznem, če kdo omeni zajca. Ko sem bila majhna, so me zaradi mojega videza, predvsem otroci, večkrat zbadali z zajcem in to me je bolelo. Zato je treba v življenju zelo paziti, kaj govorimo, saj besede lahko zelo prizadenejo," je povedala Nataša, invalidsko upokojena profesorica defektologije za motnje vedenja in osebnosti in izvedenka na pedagoškem področju. Je tudi avtorica strokovnih člankov ter članica v Medobčinskem društvu invalidov Žalec, kjer se aktivno zavzema za boljše razumevanje invalidnosti in medčloveških odnosov. Tudi strastna paraplezalka in članica slovenske paraplezalne reprezentance je. Deluje tudi kot promotorica vključevanja invalidov v športu in družbi.

Globoko osebna pripoved 

Knjiga o njej ni klasična kronološka biografija o operacijah in zdravstvenih težavah, temveč globoko osebna pripoved o tem, kako doživlja svoje življenje in soočanje z izzivi. Bralca popelje skozi plasti njenega notranjega doživljanja, ne le skozi dogodke, zato prinaša močno sporočilo upanja, vztrajnosti in notranje moči. Poudarek ni le na fizičnih ovirah, ampak tudi na tem, kako najti nov smisel življenja, tudi takrat, ko se zdi, da poti naprej ni več. Življenje jo je izmojstrilo v občutku za osebe s primanjkljaji na vse področjih, saj je skrbela tudi za hčer, ki je prestala številne težke operativne posege, pretežno na ušesih. Tudi hči Liza se je namreč rodila s precej velikim razcepom trdega in mehkega neba ter ustnice.

V Slovenski Bistrici je tudi na kratko opisala bojevanje za hčerino operacijo, ki v Sloveniji ni bila odobrena. Zato so jo operirali v Londonu s pomočjo donacij. "V tujini vse plačaš, od najema operacijske sobe do osebja, seveda vključno z zdravnikom, ki izvede operacijo. Vendar se je kirurg, ki jo je operiral, odpovedal honorarju, saj je o meni in mojih operacijah izvedel na nekem simpoziju v tujini, kjer so o posebno težkih operacijah na mojih možganih govorili zdravniki, ki so me operirali v Sloveniji. Zelo sem jim hvaležna, še posebej zdravniku Vinku V. Dolencu, ki me je večkrat operiral," je dejala Nataša. Z veliko ljubezni in topline govori na sploh o svoji družini, možu Damjanu, hčerki Lizi in sinu Luki, ki so njena neomajna podpora pri vseh življenjskih preizkušnjah. Javno ji ni težko govoriti o svojih boleznih, veliko težje pa ji je govoriti o sebi, o svojih občutkih, čustvih. "Ki pa jih je avtorica knjige Irena nekako izvabila iz mene," pravi Nataša.

Še vedno sega v nahrbtnik

Iz publike, v kateri je bilo veliko njenih prijateljev, tudi plezalnih, je prišlo vprašanje, kako je postala Onino pero 2025. "To je bilo zanimivo. Vedno sem želela videti to mogočno črno stavbo Dela v Ljubljani od znotraj in želja se mi je izpolnila, ko sem se prijavila na Onin literarni natečaj. Odločila sem se, da zapišem svojo osebno zgodbo, njen naslov je Pismo, ki ga pišem sebi na vrhu gore," je odgovorila. Ko sta z Marto prišli na prireditev in ko so predstavljali kandidatke za nagrado, se je spraševala, kaj dela tam. "Ženske ob meni so bile v glavnem že  nagrajene pisateljice, zato nisem niti v sanjah pričakovala, da bom dobila nagrado. A mi zelo veliko pomeni," dodaja. "Izbrana sem za pot z ovirami, z razdaljami. A sem dobila tudi popotnico v nahrbtniku brez dna, polno vztrajnosti, vzdržljivosti in nešteto bližin, ki jih pripenjam od mene do ljudi in stvari. Mlada sem še v duši in telesu, še segam v nahrbtnik, nisem ga še zaprla," še navdihujoče v svoji knjigi pravi Nataša Privošnik.