Aleksandra Papež
Že dolga leta Vanja Sever živi v Mariboru, njene korenine pa izvirajo iz vasice Cezanjevci pri Ljutomeru. Vrsto let se, tudi kot aktivna planinka in gornica, ukvarja s fotografijo. "V prvi vrsti pa sem mama borca, sina Timija," poudarja, "njegov srčni zastoj leta 2022, ki je terjal slabo uro klinične smrti, je spremenil moje življenje, saj sem zaradi diagnoze aritmogena displazija srca, neozdravljive sinove bolezni, pustila službo, ki sem jo pred tem opravljala v gostinstvu, se nekako ustavila in se posvetila skrbi zanj."
Sicer pa je ambasadorka in prostovoljka Zapisov iz gora in Alpskega društva Stratus ter članica Društva za opazovanje in preučevanj ptic (DOPPS). Širši javnosti je znana po tem, da je bila v gorah neustavljiva. "Letno sem osvojila tudi po 60, 70 vrhov kljub razdalji, ki moj dom ločuje od Gorenjske. Prehodila sem vse gorate konce Slovenije – večino vrhov v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in v severnem delu Primorske. Posebej so mi pri srcu vrhovi zahodnih Julijcev, ki segajo čez mejo v sosednjo Italijo, obiskovala pa sem tudi Dolomite. Zimske ture, ki veljajo za posebno naporne in kondicijsko zahtevne, sem naravnost oboževala." Njene fotografije gorskega sveta so takrat polnile javna omrežja, bila je navdih mnogim. Tudi ker je fotografirala živali in rastlinje ob svojih poteh – kar morda izvira iz srednješolskega zanimanja, ko je obiskovala Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju, smer vrtnarski tehnik.
Svojo strast do ekstremnih preizkušenj je morala leta 2024 opustiti zaradi težav s srcem. Dolgotrajno okrevanje jo je primoralo h korenitim spremembam v življenju. Kot pravi, se je za zdaj morala odpovedati planinarjenju in gorništvu, a pri tem še ni rekla zadnje. Sedaj se posveča nižjim ekosistemom – mokriščem, jezerom in gozdovom. Kot aktivna članica in prostovoljka DOPPS s fotografiranjem ozavešča o pomenu ohranjanja ptic in njihovih življenjskih prostorov.
"Velikokrat mi rečejo, da oddajam posebno energijo, da se mi živali pokažejo. Tako sem že velikokrat sedela na obrežju, par metrov od bobra, ki ga moja prisotnost ni motila ob njegovem obroku. Ob neki drugi priložnosti sem prišla do njegovega brloga in ga poklicala. Očitno se je odzval na moj glas, saj je takoj prilezel iz luknje in zaplaval pred mano. Prav tako imam posebne vezi s sovami, sploh kozačami in uharicami, srečanj z njimi in njihovih fotografij imam največ. Veliko mojih terenskih zgodb se prepleta s srečevanjem lisic, opazovala sem mladiče zelene žolne, naključno odkrila gnezdišče čebelarjev, posnela intimen trenutek paritve smrdokavre, mali ponirek mi je na ogled pripeljal svojo družinico, vodomci so že posedali ob meni na obrežju, reševala sem sivo čapljo, kanjo ... To so zelo dragocena doživetja, utrinki iz sveta divjih živali, katerih mnogi ne opazijo niti ne vedo, da pravzaprav sobivajo z nami," doživetja, ki jo polnijo s posebno energijo in hvaležnostjo, opiše Vanja Sever.
"Da bi ozaveščala o varovanju narave, sem se samoiniciativno odločila, da najprej v objemu kozjaških gozdov v koči na Žavcarjevem vrhu, ki je last Planinskega društva Matica Maribor, postavim na ogled svoje avtorske fotografije iz različnih habitatov, tudi iz gorskega sveta. Dober mesec zatem pa prvič uradno obsežneje razstavljam v Lenartu, česar niti sama skorajda ne morem verjeti. Razstava o biodiverziteti jezera Komarnik in širše okolice je na ogled v Avli Jožeta Hudalesa Občine Lenart. Z njo želim poudariti, da jezero Komarnik velja za enega biotsko najbolj bogatih predelov severovzhodne Slovenije, je naravna vrednota državnega pomena," izpostavlja. Komarnik, odkar ne more več v visoke gore, obišče vsakodnevno, v vseh letnih časih. A poudarja, da to akumulacijsko jezero ni sprehajališče ali mesto za oddih v naravi, ampak je predvsem dom številnih živali – med njimi ogroženih ptic, dvoživk, žuželk in rastlin.
"Od nekdaj sem globoko povezana z naravo. Odraščala sem na kmetiji sredi prleških gričev, v zavetju gozda, polj in travnikov, kjer sem poznala vsa skrivališča živali, rastline, se učila opazovati svet z vsemi čutili. Ta prvinska povezanost je temelj mojega fotografskega dela, moj notranji kompas. Moje fotografske zgodbe niso zgolj dokumentiranje, temveč so odraz razumevanja in globokega spoštovanja do narave," opiše Vanja Sever, ki po svetu nikoli ne gre kar tako, mimogrede, ampak ga zna opazovati z vsemi čuti, a hkrati, predvsem v naravi, ostati nevidna opazovalka.
Njene fotografije niso rezultat tehničnih trikov, ampak odnosa, ki nastaja s srcem – v naravi – prostoru tišine, zaupanja, in s posebno energijo med motivom in njo. "Marsikdo vpraša, kako sploh opazim vse te živali in jih še fotografiram." Ne uporablja maskirk ali posebnih skrivališč, meni, da tovrsten pristop danes precej redek in zato vrlina sodobne naravoslovne fotografije.
"Moje največje veselje so dnevi, preživeti z objektivom v roki nekje globoko v gozdu ali v mokriščih, kjer ni nikogar drugega razen mene in divjih prebivalcev." Tovrstna opazovanja in obhodi v naravi trajajo ure, za nekatere posnetke je treba večkrat na teren. Treba je spoznati ritem živali njihovo gibanje, njihove navade – preprosto postati del njihovega sveta, neviden opazovalec, z veliko potrpežljivosti do ujetih trenutkov, saj je prav vsak edinstven in neponovljiv.
Njeno fotografsko delo poleg vizualnega užitka nosi močno izobraževalno noto z globokim sporočilom. Njen namen je prebuditi čute in nas opomniti, da ljudje potrebujemo naravo veliko bolj, kot ona potrebuje nas. "Naj vas divji svet živali nagovori skozi moj objektiv, ki ne išče tehnične popolnosti, temveč popolnost ujetega trenutka – tistega neponovljivega in dragocenega, ki se vtisne globoko v srce," sklene Severjeva. Na ogled razstave v avli občine Lenart vabi vse generacije, zlasti pa šolske skupine in družine, ki želijo pobliže spoznati naravno bogastvo domačega kraja in pomen njegovega varovanja.
