Uroš Gramc
"Po kratkem, a težkem boju z rakom sem izgubil očeta, svojega najboljšega prijatelja in trenerja. Skupaj sva dobila toliko dvobojev na snegu. Žal tega nisva mogla dobiti. M-Tema bo vedno najina zgodba. Rad te imam, ati," je na Facebook zapisal Tim Mastnak.
Ni izgubil le Tim, izgubilo je tudi slovensko deskanje na snegu, slovenski šport, slovenski olimpizem. Robert Mastnak ni bil le oče, trener in najboljši prijatelj našega dobitnika olimpijske kolajne ter enega najboljših deskarjev na snegu sploh, ampak tudi njegov šofer, maser, kuhar, serviser, zaupnik in še bistveno več. Človek, ki je upal in verjel, ko nihče drug ni, in ki je ostal, ko so se drugi razbežali. Bil je največja opora Timu, zanj je bil pripravljen narediti vse. In tudi je.
Pa čeprav je bil že upokojen, je sina spremljal na sever Evrope, na skrajne točke Azije, tudi na priprave na južno poloblo. Njegova energija je bila neskončna, smo se čudili spremljevalci belega cirkusa, pa tudi njegovi najbližji. Ni bilo nobenega problema postaviti tekmovalnih kolov na progi zgodaj zjutraj, ne držati za volan pozno v noč. Vse za to, da je Tim čim bolj spočit in pripravljen stal na vrhu proge ter zdivjal v dolino.
En konec tedna v Švici, drugi v Bolgariji ali kje drugje, z avtodomom sta Mastnaka romala od prizorišča do prizorišča svetovnega pokala po Evropi. V njem sta si ustvarila zavetje, iz njega sta odhajala na bele strmine v boj z največjimi in najbogatejšimi. Velikokrat sta ga dobila, velikokrat izgubila, toda Robert je v vseh situacijah reagiral enako - s trepljanjem po ramenu in pohvalo za tisto, kar je Tim naredil dobro. Vanjo je tudi znal zapakirati, kaj je treba še popraviti, predvsem pa je vse počel z nasmehom na obrazu. Širok razteg ustnic do ušes je bil njegov zaščitni znak. Nikoli ni tarnal, ni se kremžil ali zavijal z očmi. Bil je preudaren in potrpežljiv, iz njega sta sevali mirnost in pozitivna energija.
Njegova dobra volja je bila nalezljiva, enako je veljalo za optimizem. Stal je v ozadju in se ni izpostavljal, a deskanje in svoj posel v njem je obvladal do obisti. Od njega si vedno dobil lucidno analizo, ob njem pa občutek, da je vse dosegljivo. Če se seveda zavzameš, ni ti postavljal gradov v oblakih. "Lani in predlani sem velikokrat izgubil za stotinke, to te prizadene, ko si dober. Toda oče mi je vedno govoril, da se bo izšlo, da ne more iti ves čas navzdol," nam je po osvojeni olimpijski kolajni v Pekingu dejal Tim. Prav Robertu je pripisal največ zaslug zanjo. "Oče je bil z menoj od začetka in je vedno verjel vame, kar mi je vedno tudi dal vedeti." Uspehi Tima so družinski projekt, ne zasluga sistema, od tam je (bilo) več preprek kot podpore, o čemer pa Robert nikoli ni želel javno polemizirati. "Delamo po svoje, delamo za šport," je bil njegov moto.
"Pustimo zdaj to, ker imamo lepe trenutke," je odmahnil z roko ob Timovih stopničkah na Rogli. Ob njih mu je šele zaigralo srce. Slavje pred domačini navijači in za njih, z njimi, to mu je pomenilo ogromno. "Stopničke na domači tekmi so takoj za olimpijskimi igrami največji uspeh," nam je razkril pred parimi leti. Mastnakova sta se znala poveseliti z tistimi, ki so njuno družino podpirali. Ustvarila sta si krog zaupnikov, s katerimi so stremeli k najboljšemu. Veliko uspehov sta odkljukala, toda Izzivov jima še ni zmanjkalo. Žal nekateri zdaj Tima čakajo samega. Ne pa osamljenega, zagotovo mu bo Robert od nekod znal prišepniti prave besede. Njegova zapuščina bo ostala, toda močno ga bomo pogrešali.
