Zmago Gomzi
Franca Pinterja - Anča sem spoznal pred dobrimi petnajstimi leti, ko sem ga obiskal na strelišču v Slovenski Bistrici. Pripravljal se je na svoj že peti nastop na paralimpijskih igrah, takrat v Pekingu, pred tem pa je že nastopil v Barceloni, Atlanti, Sydneyju in Atenah. V Atlanti, Sydneyju in Atenah je osvojil srebrno kolajno v streljanju z zračno puško stoje. "V Peking potujem po novo kolajno," mi je tedaj odločno dejal. Domov se je vrnil z bronasto. Po Pekingu je tekmoval na paralimpijskih igrah leta 2012 v Londonu. "Čas je, da končno osvojim zlato kolajno, le ta še manjka v moji zbirki," je razkril svoje želje pred potjo. Žal se mu želja ni izpolnila, ostal je brez kolajne, podobno kot pozneje v Riu de Janeiru in Tokiu, ko je na igrah nastopil zadnjič.
O Anču in njegovih strelskih podvigih - med drugim je bil tudi evropski in svetovni prvak in zmagovalec svetovnega pokala v parastrelstvu, večkrat najboljši strelec invalid Slovenije in najboljši športnik invalid občine Slovenska Bistrica - sem v preteklih letih napisal več člankov, z njim sem vzpostavil prijateljski odnos, videvala sva se na strelskih tekmovanjih in tudi na drugih prireditvah, vselej pokramljala in se poslovila z željo, da se spet vidiva. Zato me je novica, da je pred dnevi v 70. letu starosti po zahrbtni bolezni za vedno zatisnil oči, potrla. Zadnje slovo od Anča je bilo včeraj na pokopališču v Slovenski Bistrici.
Franc Pinter je bil rojen 24. decembra 1953. V Slovenski Bistrici je končal osnovno šolo, se v Mariboru izučil za elektroinštalaterja in bil od leta 1971 do 1977 zaposlen v steklarni v Slovenski Bistrici. Nato se je zgodilo. "Bilo je 11. aprila leta 1977, na velikonočni ponedeljek. V Spodnjem Prebukovju, blizu rojstne hiše moje mame, sem se peljal z avtom, na z gramozom posuti cesti sem v enem od ovinkov začel drseti in zgrmel v globino. Z varnostnim pasom nisem bil pripet, zato sem padel iz avta, poškodbe vretenc pa so bile tako hude, da sem ostal hrom od prsnega dela telesa navzdol," mi je Ančo z očmi, polnimi žalosti, ob prvem najinem srečanju opisal nesrečni dogodek, ki se mu je primeril pri 23 letih. "Da bi lažje premagoval težave, ki so spremljale mojo invalidnost, sem se začel ukvarjati z rekreacijo, igral sem košarko, namizni tenis in kegljal, ko pa sem leta 1991 v roke prijel zračno puško, sem vedel, da sem našel šport, v katerem bom užival in tudi tekmoval."
Pri Zvezi za šport invalidov Slovenije so med drugim zapisali. "Ančo, hvala za vse, za tvojo skromnost, hvala za tvoj zgled in predanost. Bil si velik človek. Hvala za vse dosežke, s katerimi si v SD Impol Slovenska Bistrica, katerega član si bil vrsto let, za ta šport navduševal mlade. Tudi po tvoji zaslugi si je parašport prislužil pozornost v slovenski javnosti."
