Petindvajsete zimske olimpijske igre so tik pred vrati. Ne le v časovni dimenziji (od 6. do 22. februarja), ampak tudi v prostorski, saj bodo potekale praktično na našem dvorišču. Tako blizu niso bile niti, ko so bile naše, v veliki skupni domovini, v Sarajevu in po okoliških planinah. No, malce je odvisno tudi od tega, kateri šport vas zanima, Cortina d'Ampezzo in Anterselva, prizorišči za žensko alpsko smučanje, curling, bob, sankanje in skeleton ter biatlon, so od slovenske meje oddaljeni manj kot dvesto kilometrov, drugo veliko središče Milano pa vsaj še enkrat toliko.
Po rekordni površini - večji kot Slovenija – je posejanih 26 športnih panog, a čeprav s tem nekoliko trpi olimpijski duh, se tokrat vsaj nismo ukvarjali z rekordnimi vložki v infrastrukturo in s tem pogosto povezanimi aferami in škandali s ponikanjem milijonov ali celo milijard. Umestitev na sijajna italijanska tradicionalna prizorišča je terjala drugačen davek. Prah se je tokrat dvigoval le ob gradnji hokejske dvorane v Milanu, ki je dokončana le "na pol", ter nove steze za bob, ki so jo naši zahodni sosedi na koncu le dobili, a tudi ta bo verjetno - po vzoru dvojih zimskih iger, ki so jih že gostili - spet neslavno propadla.
A raje nadaljujmo v pozitivnih tonih - to je priložnost za izjemno, rekordno podporo slovenskih navijačev. "Upam, da bodo slovenske zastave vihrale visoko in da se bomo skupaj veselili," je v dolino Fiemme pred dnevi povabil naš skakalec Anže Lanišek. Kakšnih 5000 navijačev pričakujejo v Olimpijskem komiteju Slovenije, ki je na igre poslal 37 športnikov v šestih panogah. Največ jih bo ob skakalnicah v Predazzu, kjer bodo pričakovanja najvišja, saj ima Slovenija ta čas prvo damo in kralja smučarskih skokov, za filmsko zgodbo še brata in sestro, Niko in Domna Prevca. Njune predstave so v tej sezoni "par excellence" - in le upamo lahko, da bosta pokazala velik del tega, s čimer navdušujeta splošno občinstvo in svoje podpornike.
Nista pa le člana dinastije Prevc tista, ki lahko posežeta visoko, najvišje, v smučarskih skokih imamo tudi Laniška, Timija Zajca in Niko Vodan. Zmagovalce tekem svetovnega pokala, dobitnike kolajn z velikih tekmovanj, tudi olimpijskih iger, s katerih odličje manjka le še Anžetu Lanišku. Priložnosti bo precej, šest tekem je v olimpijskem programu in slovenski asi bodo med favoriti prav na vseh.
"Olimpijske igre niso le zmage in kolajne. So tudi krasni spomini na mladost, krepost in norost, nepozabne izkušnje ter prijateljstva, ki trajajo večno"
Le v Milanu ne bodo nastopali slovenski športniki - brez hokejistov, ki so si zgodovinsko uvrstitev med najboljših dvanajst reprezentanc na svetu priigrali v Sočiju 2014 in Pekingu 2018, naša olimpijska reprezentanca pač ne more biti največja v zgodovini. Da je najmanjša v tem tisočletju, so bolj kot neuspehi krive poškodbe. Sploh v alpskem smučanju, brez Andreje Slokar in Neje Dvornik, so cilji precej nižji v tehničnih disciplinah. Nekoč naš nacionalni ponos, s čimer se je vse skupaj začelo, danes ni (več) v svetovni špici. Ta čas nimamo kakšnega, kot so bili Jure Franko, Jure Košir, Alenka Dovžan ali Katja Koren, sploh pa nimamo takšne, kot je bila Tina Maze, dvakratna in naša prva olimpijska prvakinja, v naslednjih dneh ambasadorka v Cortini d'Ampezzo, kjer pa bo krono svoji karieri še enkrat poskušala nadeti Ilka Štuhec.
Bolj kot z mladimi, ki bodo skušali presenetiti, čeprav se morda najde tudi kak tak, bo Slovenija nove uspehe poskušala doseči z izkušenimi, trofejnimi olimpijci. V neizprosno borbo za piedestal se bodo podali naši zimzeleni športniki, kar trije deskarji, ki so se vračali z odličji z zadnjih treh iger. Žan Kranjec bo poskusil spomniti na zlate čase v veleslalomu, še zadnjič se bo predstavil Jakov Fak, ki mu je žal poškodba preprečila, da bi se pripravil, kot je treba. Zanimivo pa bo videti tudi olimpijsko premiero nekoč tekaške kraljice Anamarije Lampič v novem športu, če naštejemo le tiste, od katerih naj bi si obetali največ. Če se vso zimo ni izšlo, če je bilo več smole kot sreče, je morda zdaj čas za poplačilo računov. Te so naši olimpijci zagotovo izstavili in si obetajo uspehe vsaj po tihem. Zagotovo si jih tudi slovenska javnost, najbrž številni že preštevajo kolajne. Največ, osem, jih je bilo v Sočiju, od tega prvi zlati, le ena manj v Pekingu - pa prav tako dve najžlahtnejšega leska ... Da se le ne bi ponovilo, da Slovenci "le" na vsakih drugih igrah posegamo po zlatu, ali bog ne daj, da bi spet usekal italijanski urok, ko je Slovenija le v Torinu 2006 v tem tisočletju ostala brez odličja ...
Ni skrivnost, da je med slavo in pozabo meja tanka. Smer slovenske barke bo nakazana že v prvih dneh iger s prvimi tekmami v skokih, biatlonu, hitrih disciplinah alpskega smučanja, deskanju alpskega sloga ... Nas pa zgodba Amalije Belaj Arbeiter, 90-letne Celjanke, naše najstarejše živeče zimske olimpijke, nastopajoče v Cortini d'Ampezzo davnega leta 1956, ki smo jo popisali v tej prilogi, spomni, da olimpijske igre niso le zmage in kolajne. So tudi krasni spomini na mladost, krepost in norost, nepozabne izkušnje ter prijateljstva, ki trajajo večno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
