Masovni obisk kakšne športne prireditve novinarji radi predstavimo kot romanje, a za petek na Alpe d’Huezu je to zagotovo premila beseda. Ne vem, ali smem uporabiti izraz našega ptujskega komika Tadeja Toša, ker je po definiciji vulgaren, je pa kar pravšen - to je bilo čisto fuknjeno! Popolnoma nerazumno, čisto zmešano. Blazno v pozitivnem pomenu besede.
Seveda za tistega, ki nima rad gneče, to ni. Na vhodnih vratih na goro cesta ni požirala pešcev in kolesarjev. Pa to že ob devetih zjutraj, osem ur ali celi šiht, preden so se proti vrhu tega mitskega alpskega prelaza zapodili profesionalci. Policisti so bili brez moči, njihovo žvižganje je šlo v prazno, ljudje so se požvižgali nanje, ker se itak niso mogli premakniti v lijaku, ki je nastal ob vznožju s treh strani. Iz Briancona, Grenobla in iz mesteca Le Bourg-d’Oisans ob vznožju, ki premore le tri tisoč duš.
Pa nihče se ni pritoževal ali prerival, vsi so dejstvo mirno sprejeli. Saj je vsako leto enako. Eni sicer pravijo, da je ljudi vedno več, toda to je skoraj nemogoče, ker zabito je od vselej. Milijon ljudi naj bi navijalo že leta 1997. Če to številko projiciramo na 13,8-kilometrski odsek, pride 72 gledalcev na meter ceste, po 36 ob vsakem robu, torej manj kot tri centimetre na vsakega, če bi se vsi stlačili v prvo vrsto. Realne ocene vsako leto so precej nižje, toda od tristo do štiristo tisoč ljudi je še vedno nepojmljivo.
Mi sicer radi rečemo, da takšne gneče še ni bilo, da morda še malo bolj povzdignemo Tadeja Pogačarja, je pa res, da so prireditelji zaradi navala cesto za osebna vozila zaprli že v četrtek zgodaj popoldne, osem ur prej, kot so napovedali. "Mi smo bili tu že leta 2013 in je bilo enako," nam je povedal gospod iz Vitanja. Za okvir kolesa je imel zavezano slovensko trobojnico, ki je štrlela visoko v zrak. Ob njem si proti vrhu lahko spoznal, da je tudi slovenskih navijačev ogromno, ker pač vsak ni odet v nacionalne barve in simbole, mu je pa na vsakih nekaj metrov kdo namenil spodbudno besedo v maternem jeziku.
Neskončno število ljudi in pisana družba nacij, toda s preprostim aaa ali lalala napevom bi lahko sodelovali pri večini navijaških napevov. Samo malo dobre volje bi bilo potrebne. Obiskovalci tekmujejo v izvirnosti, vzbujanju pozornosti s huronskim navijanjem, plesom in maskiranjem. Vikingi, mušketirji, vojščaki, razni sadeži, zelenjava, živalski, animirani liki ... Če potrebujete idejo za fašenk, jo tu dobite. Kot lekcijo iz kolesarske zgodovine, ko pride Marco Pantani mimo vas. Če je treba, si za pohod ali vožnjo proti vrhu tudi naložijo težek tovor. Zvočnik je pogost rekvizit, kuhinjski hladilnik malo manj. A matematika gre skozi, dva trpita, pleše in pije pa cel avtobus. Le reveža je treba najti.
Se spomnite afere Allez opi omi izpred petih let? Gospo, ki je s kartonskim transparentom sklatila pol takratnega Jumba na čelu s Primožem Rogličem in Zasavca predčasno polomljenega poslala domov, so naposled celo izsledili in ji naložili 1200 evrov kazni. Zdaj je vsak rekreativec lahko sam poskusil, kako se je zaleteti, toda seveda pri polžji, "varni" hitrosti.
Posebej radi pa imajo nekateri navijači novinarska vozila oziroma kar vozila na splošno. Ko obtičijo v gneči in nemočna ne morejo ne naprej in ne nazaj, znajo dodobra stestirati trdoto pleha, togost kletke in mehkobo amortizerjev. Posebej v nočnem času, takrat fuknjenost rada pride na plano v bolj negativnem tonu. Takrat policisti tod ne žvižgajo, ampak kar redno patruljirajo gor in dol po cesti. Zanimivo pa je, da o incidentih, sploh kakšnih večjih, ne poročajo. Večina še smeti s sabo odnese, kar bi moralo nekaj povedati. Razum, očitno, vseeno vodi igro.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
