Tadej Pogačar po Touru spet v pelotonu: Mavričasta jesen in drugi mandat

Daleč stran od kaotične Vuelte - kjer protestniki za osvoboditev Palestine ovirajo praktično vsako etapo, pred startom 17. so kolesarji celo izglasovali ustavitev dirkanja, če bi se to ponovilo - bo Tadej Pogačar začel jesenski del sezone. Na dveh enodnevnih preizkušnjah v Kanadi bo prvi kolesar sveta nastopil za uvod v najkrajši tekmovalni blok, ki bo trajal en mesec in je sestavljen s šestih enodnevnih klasik. Vrhunec bosta cestna dirka svetovnega prvenstva v Ruandi (28. septembra) in zadnji spomenik sezone po Lombardiji (11. oktobra), toda zagotovo bo 26-letni Gorenjec želel končati na vrhu vsakič, ko si bo pripel na dres startno številko. 

Če odštejemo lov na peto (zaporedno) zmago in rekorderja Fausta Coppija na klasiki odpadlega listja, se bo jesen asa s Klanca pri Komendi vrtela okrog mavričaste majice. Prek Atlantika jo bo nosil zadnjič v prvem mandatu, prek ekvatorja si bo želel priboriti drugega in preživeti v njej še eno leto, vse dokler se bo karavana spet podala v Kanado. Montreal od leta 2010 gosti dirko World Toura in ga je v letu 2026 doletela čast organizacije svetovnega prvenstva. A do takrat je še daleč, v prvem planu sta petkova dirka v Quebecu in nedeljska v Montrealu, torej v glavnem in največjem mestu kanadske province.

Mesti, ki sta 300 kilometrov narazen, ponujata različni kolesarski izkušnji. Vsaj za Pogačarja, saj prva zagotovo ni po njegovem okusu. VN Quebeca je kot Milano-Sanremo, bolj sprinterska kot za hribolazce, še najbolj je pisana na kožo lažjim mojstrom hitrih zaključkov, ki splezajo čez kakšen klanec. To pove že pogled na seznam zmagovalcev: dvakrat Peter Sagan, trikrat Michael Matthews, tudi lani, zato bo nosil številko ena, pa predlani Arnaud De Lie ... Slovenskemu asu vliva upanje, da je na 200-kilometrski klasiki z 2500 višinci z napadom dva kilometra pred ciljem pred tremi leti uspelo Benoitu Cosnefroyu. Sam je manever Francoza opazoval iz glavnine in s štirimi sekundami zaostanka končal na 24. mestu. V drugem poskusu predlani je bil precej bolj dejaven, večkrat se je poskusil otresti zasledovalcev, vendar neuspešno, vknjižil pa je sedmo mesto. Vmes se je predlani s petim mestom izkazal Matej Mohorič, ki bo tudi tokrat na startu. 

V luči cestne dirke svetovnega prvenstva, tako letos kot naslednje leto, je bolj spodbudno, da Pogačarju povsem ustreza VN Montreala s 3900 višinci. Ob obeh obiskih je bil najboljši - leta 2022 v sprintu manjše skupine, lani s solističnim podvigom - in je favorit številka ena tudi letos. To bo hkrati generalka za obrambo mavričaste majice zadnjo septembrsko nedeljo. Na afriških tleh bo zaradi slovenske zmage v Švici naša reprezentanca z devetimi člani najštevilčnejša, kar pomeni, da bi lahko nastopili prav vsi člani elitnih ekip. Žal ne bo Žaka Eržena in Jana Tratnika, ki po poškodbi kolena še ni povsem nared, bo pa dirkal Primož Roglič, ki si je kot Pogačar po Touru vzel daljši premor.

Se pa Kisovčan že naslednjo nedeljo ne bo preizkusil v posamični vožnji na čas na črni celini, kjer je trasa podobno valovita (41 km, 760 višincev) kot v "njegovem" Tokiu. Pogi je v uri resnice na SP nastopil trikrat, najboljši je bil pred tremi leti v Avstraliji na šestem mestu, toda na malce lažji progi. Tako zahtevne so precejšnja redkost, več višincev je nazadnje imel kronometer v Lizboni 2001 (900), zato bo tretji zaporedni naslov za Remca Evenepoela kar velik izziv. Dirka v Pogačarjevem koledarju, o kateri se ta čas še najmanj govori, je za evropskega prvaka v Franciji prvo nedeljo v oktobru. V preteklosti je ta majica imela manjšo težo, a časi se očitno spreminjajo, če so na startni listi imena Pogačar, Evenepoel in Jonas Vingegaard, ki se bo v lovu na rdečo majico na Vuelti ognil spopadu s svojim največjim tekmecem na afriških cestah. Bodo pa ljubitelji teh dvobojev videli prvega jesenskega po Lombardiji 2022.