Uroš Gramc
Slutil sem, da se bo enkrat zgodilo. Želel sem si le, da se ne bi kje daleč, v kakšni Franciji, ali pa na nemogočem odseku avtoceste, kjer šibajo mimo dvesto na uro. V tem pogledu sem imel kar srečo. Službeni avto se mi je pokvaril na ljubljanski obvoznici. In to tisti, v katerega sem imel največ zaupanja, ker je iste znamke kot moj osebni in seveda najboljši. A sem se zmotil.
Nič zato, konec dober, vse dobro. Šok pa je le bil. Sploh, ko se je zgodilo. Pedal za sklopko je kar izginil pod nogami, ko sem obtičal v stoječi koloni. Ni ga več bilo, a čeprav sem vedel, da se to lahko zgodi, sem ga iskal in lezel pod volan. Da je nekdo poklical rešilca, ker da bi lahko bilo z mano kaj narobe, sem izvedel kasneje. Vse skupaj se je odvilo hitro, ekspresno. Seveda je najprej nestrpnež za mojo ritjo histerično trobil, a je mladenič na sosednjem pasu opazil, kaj se v resnici dogaja. Svoj avto je parkiral na odstavnega, pritekel in me potisnil iz prometa. Niti prav zahvalil se mu nisem, kar odbrzel je. Brez njega bi bila verjetno cela štala. Zato na tem mestu: Hvala za prisebnost, hitro reakcijo in pomoč!
"Nič neobičajnega, to se stalno dogaja"
Nadaljevalo se je bolj mirno, ko sem v službo javil težavo, postavil trikotnik, poklical avtovleko in se sprijaznil, da me Tina Šutej s kolajno ob povratku s svetovnega prvenstva ne bo videla. V bistvu je postalo zanimivo. Preveč adrenalina je bilo, da bi za volanom brskal po telefonu. Stopil sem na dež, odprl dežnik in opazoval. V bistvu so mimovozeči opazovali mene, in to tako radovedno, da sta dve voznici trčili. Ne silovito, toda dovolj, da sta prosili za evropsko poročilo za prometno nesrečo. "Nič neobičajnega, to se stalno dogaja," mi je navrgel voznik avtovleke.
Marsikaj je že videl mladi mož, ki je nameraval deževno poznopoletno popoldne izkoristiti za dela v hiši, a ga je zapravil za vožnjo v Maribor. Tudi on je menil, da sem imel srečo. Najmanj nevarno namreč je, če z okvaro čakaš na odstavnem pasu ob stoječi koloni, in če bi se meni kaj zgodilo, je v bližini mesta zdravstvena pomoč hitro pri roki … V nekem trenutku, ko sem še sam stal ob cesti, sta ustavila rešilec in vozilo Darsa. Možakarja sta izstopila in pogledovala v mojo smer. Nekaj jima ni bilo jasno. "Je vse v redu z vami?" se je eden opogumil. "Z mano je, z mojim avtom pa niti ne," sem odvrnil. Nasmehnila sta se in zdelo se mi je, da jima je odleglo. Povedala sta, da sta se odzvala klicu na 112. Še so ljudje, ki jim je mar. In čeprav tokrat ta pomoč ni bila potrebna, vseeno še enkrat – hvala! Morda bo pa kdaj rešilo življenje.
