Mariborčan in formula ena. Kot da bi novinar mariborskega medija zadel na lotu. Zastrigel sem z ušesi, ko sem poslušal zgodbe o zakulisju kraljice avtomoto športov: podkupljivi policiji v Mehiki, blišču Monaka, gradnji prizorišč ...
Damjan je pripovedoval, jaz vsrkaval ... na igrišču, kjer sva pazila na otroke, sošolčke iz vrtca. "Veš kaj, te tvoje zgodbe bi jaz popisal!" mu rečem na klopci med tobogani in gugalnicami. Vendarle sem novinar, pograbim vse, kar je zanimivega. Kar vem jaz, naj vedo še moji bralci, je moj moto. Sploh pa: Mariborčan in formula ena! Kje drugje bi pa dobil "našega" insajderja, četudi "le" monterja zgradb?
"Ni problema," pravi. In se dobiva v Europarku. On vneto razlaga, jaz poslušam, snemam, se čudim. Še fotke mi pošlje. Ferrarijeva garaža, VIP-prostori, še napol zgrajeno prizorišče ... Zanimivo, a hkrati nič spornega, se mi zdi. Niti ne pomislim, da bi lahko šlo kaj narobe.
Pride nedeljsko jutro in objava. "Naštelani", kot smo novinarji v moderni dobi, že spremljam odzive, lajke, komentarje ... Zgodba se je očitno prijela, ko ... Kliče Damjan. "Umakni zgodbo," prosi: "Delodajalec zahteva. Tožba grozi." Pa saj ni nič takega, pomislim, a vztraja. Jasno, če mi je prišel naproti, ko sem želel od njega zgodbo, mu moram zdaj jaz. Umaknem članek. Zdaj moj delodajalec ni srečen, prazna povezava kvari algoritem. Kliki ali človečnost? Odločitev je jasna. Pošljem zahtevo še na Google, da umakne fotografije iz svojih arhivov. Traja par dni.
"Adijo, pristne zgodbe"
In tudi ko ni več digitalnih sledi o zgodbah iz zakulisja, zadeva ni rešena. "Veš, izgubil sem službo, ni pomagalo," mi pravi. "Pa menda ne?! Zaradi članka?! Pa saj sva ja pohvalila podjetja, ki sodelujejo s formulo ena, a ni to čast?!" me peče vest. Vest gor ali dol, pogodba je mojemu viru narekovala, da se o teh stvareh ne govori. In ker jo je prekršil, adijo služba.
Namesto da bi jaz (po)tolažil njega, on tolaži mene, medtem ko se vozi v Nemčijo podpisat odpoved: "Ni problema, sem že zmenjen za drugo službo. Bom pa imel več časa za otroka, ne bom toliko po terenu." Nisem ravno včeraj padel z Lune, a še enkrat več se čudim. Marsikaj težkega je v življenju že doživel ta moj Damjan, sicer tudi član Viol, a s kakšno človeško integriteto je doživljal pravico do deljenja osebnih vtisov in izgubo službe, se mi zdi fascinantno.
A hkrati je bila izkušnja novo žalostno poglavje novinarstva, v katerem lahko imajo besedo le piar službe podjetij in korporacij, malemu človeku pa je treba zapreti usta. Adijo, pristne zgodbe.
