Uroš Gramc
Z atraktivno 9,4 km dolgo posamično vožnjo na čas po dvorišču Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ter drugih bogatašev in superzvezdnikov iz sveta športa, ki so si začasno bivališče poiskali v davčni oazi v Monaku, se bo danes pričela 81. dirka po Španiji. Ulice kneževine tradicionalno vsako leto zaživijo za karavano formule ena, za nekoliko počasnejše karbonske konjičke pa bo to edinstven dogodek. Monako je pred 17 leti sicer že gostil Grand Depart francoskega Toura, Gran Partidasa pa še ne.
Letos je pravi čas
"Decembra smo sedeli z ekipo in razmišljali, če je kakšna možnost, da startam. Vsi so Vuelto odganjali, češ najprej Tour, ampak v mislih sem želel priti in startati tu v Monaku. Toura ne morem preskočiti, ampak letos je pravi čas," je v četrtkovem večeru s predstavitvijo ekip povedal Tadej Pogačar. Zgolj vabilo monaškega princa Alberta na start 27-letnemu Gorenjcu ni zadostovalo, želel je biti znotraj pelotona.
Zaveda se, da mu šejki Tour de Francea najbrž nikdar ne bodo pustili preskočiti, a če ne želi biti kot njegov sorekorder, Španec Miguel Indurain (in še kdo drug), ki nima niti ene zmage na domačem grand touru, se bo moral podati po Iberskemu polotoku prej kot v zrelih letih. Ta "dvojček" sicer terminsko ni najbolj posrečen, le manj kot štiri tedne je vmes. Najbrž so ga tudi zato doslej osvojili le trije, pa še to je Jacquesu Anquetilu (leta 1963) in Bernardu Hinaultu (1978) uspelo, ko je bila Vuelta še spomladi, le Chris Froome (2017) je bil uspešen v trenutnih gabaritih.
"Zmaga je neizpolnjen cilj, zato je pomembno, da sem v dobri formi, in dal bom vse od sebe, da mi uspe. Časa je bilo malo, ampak dovolj, da sem si opomogel," je dejal prvi kolesar sveta, ki bi se rad vpisal tudi kot deveti zmagovalec vseh treh tritedenskih preizkušenj v zgodovini. Pa s tem ne bo še odkljukal vseh letošnjih ciljev, čeprav bi bila z njegovimi uspehi leta zadovoljna vsaj dva ducata drugih kolesarjev v profesionalni karavani.
Ob prvem nastopu še otrok
A Tadej Pogačar je eden in edini. Dobra novica za konkurenco je, da je ne namerava povsem dotolči, ampak ima "le" namen zmagati. "Dirke ne smem končati povsem uničen. Voziti moram pametno in v prvih etapah spoznati, kako se je lotiti." Po zaključku v Granadi 13. septembra bo hitro prišla cestna dirka svetovnega prvenstva (27. septembra), pa evropsko prvenstvo (4. oktobra) v "pravem" domu ter kot zastor nad sezono tradicionalno zadnji spomenik sezone (10. oktobra).
Letos je Gorenjec na vseh dirkah vpisal zmago, le na Pariz-Roubaixu ne, pa še tam je bil drugi. Ni čudno, da so mu nekateri rdečo majico nadeli že pred startom. No, Gorenjec se s tem ne strinja. "Na startni črti bo ogromno talentov. Zelo težka preizkušnja bo, vse prisotne pričakujem v top formi. Nekateri kolesarji so zelo dobri. Nikoli ni lahko," je opozoril na veliko število mladih kolesarjev. Tudi sam je leta 2019 na grand tourih debitiral v Španiji. "Imam lepe spomine. Takrat sem bil še otrok. Zdaj imam do vsake dirke povsem drugačen pristop, zato se zdi, kot da je to spet moja prva Vuelta."
"Velika rit me je rešila"
Drugi naš as, ki je pred sedmimi leti poskrbel za prvo slovensko skupno zmago na grand tourih, pa se je redno vračal. Ob šestih obiskih je poskrbel za rekordna štiri prva mesta in je bil prvi na spisku za še eno, dokler se ni prijavil njegov devet let mlajši rojak. Toda Primož Roglič je imel v zadnjih tednih večje težave, o njih pa je spregovoril šele na tiskovni konferenci v Monaku. Vedeli sicer smo, da je zaradi nesreče na treningu visela njegova udeležba.
"Ko me je avtomobil zadel, sem sprva mislil, da sem jo dobro odnesel. Hitrost je bila zelo majhna in padel sem na bok, na rit. Moja velika rit me je rešila," se je pošalil Primož Roglič. Toda ni bilo smešno, kar je sledilo. "V zadnjih treh tednih nisem mogel početi veliko. Najtežje si je bilo obuti nogavice. Še vedno ne morem ležati na desnem boku, toda počutim se dovolj dobro, da lahko kolesarim in sem tukaj na startu Vuelte."
"V zadnjih treh tednih nisem mogel početi veliko. Najtežje si je bilo obuti nogavice"
Še pred desetimi dnevi si tega ni predstavljal. "Rekel bi, da ne morem voziti kolesa za vožnjo na čas. Po nesreči nisem mogel niti sedeti, kaj šele kolesariti." Zasavec je stisnil zobe, ker pri 36 letih ve, da prav veliko priložnosti za dirkanje na veliki sceni ne bo več dobil. "Starejši ko si, manj priložnosti dobiš, posebej tako velikih, kot je Vuelta. Da je start v Monaku, je res nekaj posebnega. Letos še nisem startal na tritedenski dirki, tako dolgo bi rad odpeljal," je povedal Kisovčan, ki mu ni preostalo drugega, kot da je sprejel, kar ga je doletelo. "Kar se bo zgodilo, se bo. Pa če sem v dobri ali v slabi formi. Hočem le sedeti brez velikih bolečin in se tako premikati."
V uvodnem dnevu bo še šlo
Visoke cilje je zato odmislil. Najprej se bo osredotočil na otvoritveno vožnjo na čas, na kateri bi z normalno pripravo moral biti med najboljšimi, sploh če bi gledali le tiste, ki ciljajo na skupni seštevek. A rehabilitacija namesto treninga je poskrbela za drugačno perspektivo. "Prva etapa z devetimi kilometri bi morala še biti v redu, potem pa bomo videli, kako bo šlo," je dejal Kisovčan.
Uvodni dnevi mu sploh ne gredo na roko, ne bo časa za lov na formo, temveč bo treba takoj pokazati, česa je sposoben. Druga etapa do kraja Monasque v Franciji je z 214 km najdaljša in ima več kot tri tisoč višinskih metrov. Pa tudi naslednja dva dneva čaka peloton že nekaj konkretnih vzponov.
