Nič ni preračunaval, Primož Roglič je vse stavil na zmago v zadnji gorski etapi 112. Dirke po Franciji. Peto, četrto ali tretje mesto v skupnem seštevku Zasavcu, ki je bil že na največjih odrih, kar 91 zmag je zbral v profesionalni karieri, ne pomeni prav veliko, da ne rečemo nič. Tudi stopničke vprašanje, če bi ga zadovoljile, iz njegovih izjav je težko razbrati, kar zares misli, pa tudi na drugem mestu je bil že na Elizejskih poljanah, zato je zmaga logični naslednji korak.
Tokrat si je zasavski veteran želel vsaj uspeha v etapi in je tudi dokazal, da ni še za odpis, čeprav ga mnogi pri 35 letih pošiljajo v pokoj. V treh tednih se je lahko kosal z vsemi, le z Tadejem Pogačarjem in Jonasom Vingegaardom ne. Previdno je startal, se izogibal nevarnostim v prvi polovici, kolikor se je dalo, in se po treh neuspešnih poskusih prebil do peklenskega zaključka, v katerem je dokazal, da je še zmeraj mojster svoje obrti.
V krajših težkih etapah je prišel najbolj do izraza, na serijah prelazov so ga lažje pustili zadaj mlajši. V Pirenejih v gorskem kronometru je osvojil tretje mesto, na Mont Ventoux je zaostal le za nedotakljivim dvojcem in več je pokazal od mlajšega nemškega kolega pri Red Bull-Bori-Hansgrohe. Bil je najresnejši kandidat za oder za zmagovalce v francoski prestolnici, toda Florian Lipowitz je njegova prihodnost, imel je tudi belo majico. Roglič naj bi mu bil mentor, a včasih mu je bil, kdaj tudi ne …
Jah, marsikaj še danes ni jasno, s kakšnimi nameni so metali na mizo fantje Ralfa Denka, je pa naš bojevnik v najtežjih dneh sam poskusil stopiti na vrh. V kraljevski je stopil na pedale že zelo zgodaj, a sta tudi najboljši ekipi imeli podobno zamisel, in se mu je načrt sfižil. Dan kasneje je poskusil še enkrat. Ko so se sprinterji po letečem cilju umaknili, ni več čakal. Zapodil se je na Col du Pre in z njim le peresno lahki Lenny Martinez, ki je želel nabrati čim več točk za pikčasto majico. Pridružil se jima je še en super lahki hribolazec Valentin Paret-Peintre, ki je že dobil preizkušnjo na Mont Ventoux, in skupaj so zdržali vse do vrha predzadnjega prelaza. A kaj, ko je po hribu navzdol odpihnilo Rogličeva kamerada in sam ni imel možnosti po ravnini se boriti proti brzovlaku Emiratov.
Avantura se je po več kot 50 kilometrih neslavno zaključila ob vznožju zadnjega klanca najvišje kategorije na 112. Touru. Na La Plange je prisopihal z več kot dvanajstimi minutami zaostanka za najhitrejšimi, v skupnem seštevku pa zdrsnil s petega mesta na osmo. Dirkanje na vse ali nič se mu tokrat ni obrestovalo. "Na koncu je bilo bolj nič. Dal sem vse in užival. Vsaj na televiziji sem bil, če ne na koncu, pa vsaj na začetku," je za TV Slovenija z nasmehom na obrazu dejal Primož Roglič, ki se v zrelih letih še drži svojega slogana, ki nam ga je izdal v zgodnjem obdobju kolesarske kariere: "Mojster je večkrat padel, kot je vajenec sploh poskusil."
Mešanih občutkov so bili ob tem manevru njegovi delodajalci. "Veseli smo, da je šel po etapno zmago, po drugi strani pa tudi ne. Za nas bi bilo dobro tudi, če bi imeli tretjega in petega v skupnem seštevku, ampak Primož je sam svoj kolesar in se je tako odločil," je povedal športni direktor Red Bull-Bore-Hansgrohe Bernhard Eisel. Bolj je bil zadovoljen, da je Florian Lipowitz odbil nalet Oscarja Onleyja in se učvrstil na stopničkah in v beli majici. Vsaj iz te zagate, v katero so se z malce nespametno vožnjo mladega in neizkušenega, toda zelo močnega Nemca spravili dan prej, so se izvlekli.
