"Kar smo še včeraj razumeli kot javni prostor, kjer veljajo določena pravila argumentacije, hierarhije in celo bontona, se pri mlajših razkraja v nekaj bistveno bolj fragmentiranega, hitrega in predvsem performativnega. Komuniciranje ni več toliko izmenjava stališč kot uprizarjanje identitete. Ne gre več za to, kaj misliš, ampak kako se pozicioniraš, vizualno, jezikovno, emocionalno. Ironija, memi in kratki formati niso zgolj slog, temveč način mišljenja.
To ima neposredne politične posledice. Klasična delitev na levo in desno je v našem prostoru dolgo temeljila na zgodovinski izkušnji in kolektivnem spominu, na Jugoslaviji, njenem razpadu in osamosvojitvi, tranziciji ter ideoloških lomih 20. stoletja. Pri mlajših pa dobiva vse bolj performativen, skoraj izključno uprizoritveni pomen, zato pogosto deluje še bolj radikalno in zadrto kot pri starejših generacijah. Ne zato, ker bi postali 'postideološki', temveč ker so njihove referenčne točke drugje: v globalnih kulturnih vojnah, ekonomskih negotovostih, identitetnih vprašanjih in digitalnih skupnostih. Njihov politični kompas ni več linearen, ampak patchwork. /.../
A pri tem velja previdnost: generacijske oznake pogosto povedo manj, kot si želimo. So priročen okvir, ki zlahka zdrsne v karikaturo. Mladi niso homogena masa, temveč raznolika skupina, razpeta med negotovostjo, hiperindividualizmom in željo po smislu. Če že kaj, jih bolj kot ideologija določa razpoloženje: nezaupanje do institucij, skepsa do velikih zgodb in hkrati odprtost za nove, pogosto nepreverjene ideje. Morda torej ne gre za obrat 'na desno' ali 'na levo', temveč za razpad same osi, na kateri smo to merili. Kar prihaja, ni nova stabilna razdelitev, ampak bolj fluidno, nepredvidljivo politično polje, kjer bodo zmagovali tisti, ki bodo znali brati signale ne iz preteklosti, ampak iz toka, ki se spreminja iz dneva v dan."
Vir: Delo
