Uroš Gramc
Zmaga Tadeja Pogačarja na Dirki po Franciji je le še lep spomin, čas neusmiljeno teče naprej, smo že v zadnjem delu sezone 2025, katere vrhunec bosta Dirka po Španiji in svetovno prvenstvo, ki bo prvič v zgodovini na afriških tleh v Ruandi. Vuelta se bo v soboto šele šestič v 90-letni zgodovini pričela zunaj Španije, a že tretjič v zadnjih štirih letih, tokrat v Torinu v Italiji, zapeljala pa bo tudi v Francijo in Andoro ter se zaključila tradicionalno v Madridu. Tokrat bo manj zanimiva za slovenske kolesarske navdušence, saj Primoža Rogliča, ki je v obdobju 2019-2024 nanizal štiri zmage, ne bo v pelotonu, Tadej Pogačar pa si je po zelo težkem Touru in še prej naporni sezoni klasik premislil.
V Afriko za novo zlato poglavje
Kaj načrtuje prvi kolesar na svetovni lestvici za naslednji mesec in pol, v katerem se bo zgodilo vse, kar se še letos mora? S startno številko na hrbtu ga bomo videli šele 12. septembra v Quebecu, na prvi od dveh novejših kanadskih klasik (VN Montreala bo dva dni kasneje). Njegov jesenski koledar obsega tudi kronometer (21. september) in cestno dirko (28. september) svetovnega prvenstva, na kateri bo na njemu ljubi trasi skušal podaljšati mandat v mavričasti majici, pa prvič evropsko prvenstvo v začetku oktobra in tradicionalno zaključni spomenik sezone Lombardijo, na katerem bo lovil rekorderja, legendarnega Italijana Fausta Coppija.
Primož Roglič je o načrtih precej bolj skrivnosten. Ob koncu prejšnjega tedna se je nepričakovano pojavil na prestižnem ekshibicijskem kriteriju Etten-Leur in celo zmagal. Na Nizozemskem je odgovarjal na vprašanja tudi o senzacionalnem prestopu Remca Evenepoela, ki se bo v novi sezoni pridružil njegovi ekipi Red Bull-Bora-Hanshgrohe. "Remco je poseben fant, ki je že zmagal na številnih velikih dirkah. Upamo, da bomo skupaj dosegli velike stvari," je povedal Kisovčan, ki ni želel na široko razpredati o letu 2026. Še v tem lahko stori kaj nepozabnega, v Afriki mu ustreza razgiban profil tako cestne dirke kot ure resnice, ki je speljana podobno kot na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je osvojil zlato kolajno. Morda se bo udeležil tudi kakšne italijanske jesenske klasike z Lombardijo kot vrhuncem, kot je bil njegov železni repertoar doslej, če ga Vuelta ni povsem izmučila.
1
Slovenec bo nastopal na Vuelti - Domen Novak
Španski krog ne po našem okusu
Na španskem krogu bomo tokrat (že četrtič) spremljali Domna Novaka, ki bo udeležen v novem poglavju dvobojev Emiratov in Visme. Slednja ima v Jonasu Vingegaardu favorita številka ena, a Pogačarjev kolektiv z Joaom Almeido in Juanom Ayusom ter odličnimi podpornimi člani se zagotovo ni vnaprej predal. Po Vuelti se bo Dolenjec spet pridružil svojemu klubskemu kapetanu, a v reprezentančnem dresu. Selektor Uroš Murn je povedal, da ima za afriško misijo potrditev vseh naših najboljših, zaradi lanskega naslova pa lahko v Ruando vzame še enega kolesarja povrh, torej deveterico.
Vprašanje je, ali bo poleg Jan Tratnik, ki zaradi poškodbe kolena po Giru še ni dirkal, bo pa - po Murnovih zagotovilih - Gal Glivar, ki je tudi že lep čas odsoten, vse od državnega prvenstva. Manj ugank je za preostalo četverico, ki je v polnem pogonu. Žak Eržen je v uvodnem 3,1 km dolgem prologu 40. Dirke po Nemčiji v Essnu 13 sekund zaostal za zmagovalcem Norvežanom Sorenom Waerenskjoldom (Uno-X Mobility), ob Philu Bauhausu pa bo do nedelje dobival priložnost v etapah za sprinterje, ki jih ne bo manjkalo. Športni direktor Gorazd Štangelj meni, da lahko hiter finiš odloči vsak dan, le sobote ne, ko je na sporedu kraljevska etapa. Eržen ima v načrtu še nastop na šestdnevni Dirki po Hrvaški, ki bo po svetovnem prvenstvu.
Mohorič še lovi prvo zmago
Obe omenjeni dirki je že dobil Novomeščanov moštveni kolega Matej Mohorič, prav tako Dirko po Beneluksu (zadnja tri leta pod imenom Renewi Tour), na kateri trenutno nastopa. Gorenjec ima od vseh naših morda celo najbolj natrpan jesenski program, saj ga čaka še kakšen ducat tekmovalnih dni z dolgima potema v Kanado in Ruando in še kam. Mohorič je zelo motiviran, saj letos še nima zmage, kar se mu ni zgodilo (če odštejemo okrnjeno koronavirusno leto 2020) vse od prvih dveh let med profesionalci. Preizkušnja po Beneluksu - prvo etapo je v sprintu glavnine dobil Tim Merlier, Matevž Govekar je osvojil 19. mesto - je pravšnja, da se vrne v stare tirnice, saj je ob štirih nastopih vsakič pustil močan odtis. Vsakič je končal v deseterici, ob zmagi leta 2018 je tri leta kasneje osvojil drugo mesto za moštvenim kolegom Sonnyjem Colbrellijem, pred dvema in štirimi leti pa je slavil še v etapah.
A ni edini Slovenec, ki ima to dirko v lepem spominu. Luka Pibernik je na njej leta 2016 vpisal svojo edino profesionalno zmago, Borut Božič, ki je z enim nastopom več in skupno šestimi naš rekorder, je bil ob debiju leta 2008 v etapi tretji. Kaj takega bi bil kar lep uspeh za njegovega naslednika z idrijskih koncev Matevža Govekarja, ki je prvi sprinter Bahraina na edini belgijski etapni preizkušnji svetovne serije. Bo pa ta potekala po znanih cestah enodnevnih klasik, petkova kraljevska tretja etapa je speljana po (tlakovanih) gričih slovite Flandrije, nedeljska peta in zaključna po odsekih trase svetovnega prvenstva leta 2021.
Kranjčan ne reče ne
Ta dva dneva bosta najmanj zanimiva za tretjega slovenskega predstavnika Luko Mezgeca, ki se po devetih letih vrača na to dirko. Je pa v svoji standardni vlogi zadnjih let - pomočnik Dylanu Groenewegnu, a čeprav je Jayco-Alula prisotna z vlakom v polni zasedbi, jim to v zelo močni sprinterski konkurenci v uvodnem dnevu ni prineslo niti uvrstitve v deseterico. Morda se bo to v drugi etapi ob selitvi iz Nizozemske v Belgijo spremenilo, trasa bo spet povsem ravninska. Za Kranjčana še ni povsem znan spored dirk do konca sezone, a zagotovo ga čaka še kup zanj primernih in neprimernih klasik s svetovnim prvenstvom. Tudi lani v Švici je bil nepogrešljiv člen Murnove čete ob Pogačarjevem zgodovinskem uspehu, čeprav je bilo vzponov zanj odločno preveč.
