Nejc Strojnik
Planica piše izjemne zgodbe. Pa ne le tistih v soju žarometov. V ospredju so seveda zmage, svetovni rekordi, taki in drugačni presežki. A dolina pod Poncami ponuja veliko več. Težko si je sploh predstavljati, kako velika mašinerija stoji za skakalnim praznikom na letalnici bratov Gorišek. Da vse teče, kot mora, skrbijo tudi številni prostovoljci. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi zadolžitvami. Mi smo obiskali ekipo teptačev, ki ima ta konec tedna budilke nastavljene na najzgodnejšo uro. "V četrtek smo bili pod letalnico že ob pol treh zjutraj. Vremenska napoved ni bila dobra, zato smo morali začeti prej," razloži Jure Krajnc, ki je v tej vlogi že skoraj dvajset let. "Napovedovali so do 30 centimetrov snega, morda še več, tudi več vetra, ampak hvala bogu ni bilo tako. Do jutra je na vrhu letalnice zapadlo okoli 10 centimetrov."
Planica je njun dopust
Situacijo, pravi, so brez težav obvladali. "Malo težav je bilo v doskočišču, ni bilo kritično, je pa novozapadli sneg skakalce pri doskoku nekoliko zaustavljal, malo jih je 'cuknilo', ker je bilo mehko. Pomagali smo si s soljo, drugače pa smo vse skupaj kar dobro rešili." Letos je kljub bogatemu programu, ko poleg moških letijo tudi ženske, vseeno nekoliko lažje. "Rešilo nas je to, da se je ekipa precej pomladila in povečala v primerjavi s prejšnjimi leti. Lani nas je bilo na skakalnici približno 30, letos pa že več kot 50. Včasih se zgodi, da je kdo utrujen ali se poškoduje, zato je veliko lažje, če imaš menjavo in dovolj ljudi na razpolago," razloži Krajnc.
No, njemu je gotovo lažje tudi zato, ker v Planici ni sam. Z njim je žena Simona, prav tako prostovoljka in prav tako navdušenka nad smučarskimi skoki. Na nogah sicer nima pancarjev in smuči, ampak je v stolpu, v posebni 'štamfaški' sobi, kot ji rečejo. "Jaz skrbim, da so teptači na toplem ter preskrbljeni s toplimi in osvežilnimi pijačami ter hrano," opiše svoje glavne naloge. In kaj imajo najraje? "Topli sendviči kar gredo v promet, pogosto pa nam prinesejo tudi domače stvari, razne salame, zaseko in podobno," našteje. "Med tekmo se razdelijo v skupine in krožijo, po pet ljudi naenkrat navadno pride. Večkrat nas obiščejo tudi kakšni bivši skakalci, sodniki in drugi, ki so v stolpu." Njen planiški staž je sicer nekoliko krajši od moževega, a tudi ona je v Planici prisotna že dobro desetletje. "To je najin dopust," se nasmehneta. "Skoki so mi že od nekdaj blizu, so v mojem srcu in duši. Dva dopusta imam že vsa ta leta, enega klasičnega letnega, ko gremo na morje, drugi pa je obvezno planiški dopust, ki ga ne izpustim. To vedo tudi moji nadrejeni. Takrat sem jaz prosta. Tukaj res uživam," doda Simona.
Teptači gredo pred vsako tekmo dvakrat ali trikrat čez skakalnico in potem še med obema serijama. "Ko je konec, poberemo še vejice s skakalnice. S tem se delo za tisti dan zaključi," razloži Krajnc. Njihov urnik je odvisen od vremenske napovedi. A tudi če ni ugodna, ne delajo panike. "Edini problem je lahko veter. Če v Planico zapiha severozahodnik, se pogosto pojavijo težave in tekma se lahko zavleče ali prestavi. Sam sneg ni problem, večji problem je veter."
Nekaterim zadostujejo tri ure spanja
Ekipa se prvič dobi že tri tedne pred tekmovanjem. Najprej, če so zasnežene, počistijo poti. "Da lahko trenerji, funkcionarji, novinarji, fotografi in osebje pridejo do svojih mest. V skakalnico običajno vstopimo zadnji teden. Na srečo veliko dela opravi ratrak. Ampak kljub temu brez teptačev ne gre. Če je dovolj snega in ustrezne temperature, ratrak naredi ogromno dela. Ampak za njim vedno gremo teptači. Ne samo, da poteptamo, tudi označimo skakalnico. K-točko, HS-točko, vse vejice, rdeče in modre črte. To se vse naredi ročno. Rekel bi, da mi brez ratraka ne moremo, on pa ne brez nas."
V ekipi kljub napornemu delu vlada dobro, prijateljsko, po opravljenem delu tudi veselo vzdušje. "Veliko se pogovarjamo, tudi zvečer v hotelu, kjer spimo. Čeprav smo utrujeni in nas bolijo noge, vseeno zaigra harmonika ali kitara. Kot se spodobi za Planico. Nekateri potrebujejo več spanja, veliko pa je mladih, ki jim včasih zadostujejo tudi tri ure," se nasmeji Krajnc, ki si v Planici skupaj z ženo kljub napornemu urniku vselej spočije glavo. "Tudi ko je težko, stopimo skupaj in vedno vse uredimo, kot je treba. Vse pa je še lažje, ko so tu dobri rezultati Slovencev in Slovenk. Ko stojiš ob skakalnici in pogledaš v iztek, kjer je množica navijačev … To je res vrhunsko doživetje."
