Uroš Gramc
Če nad čim v Italiji ne tarnamo, velja kolektivno, je to kulinarika. "Če bi, bi bilo nekaj narobe," je zadnjič zadel trener skakalk Jurij Tepeš. Pustimo pico v medijskem šotoru v Cortini, ki je identična malici v osnovni šoli, pravokotniku s kruhovim testom s kečapom, šunko in sirom, s katerim smo se v zadnjih razredih mastili enkrat na dva tedna. Zaenkrat mi je ni bilo treba pokusiti, čeprav me zanima, če bi me okus popeljal v najstniška leta. Dva kosa za od 7,5 do 10 evrov, odvisno od nadeva, boljše cene ni, če bi jim uspelo.
A to je za picerije v Predazzu ali Moeni, kjer smo nastanjeni, kar drago. Za te novce dobiš "doma" konkretno zadevo. Po deset, enajst, dvanajst evrov so najdražje. Verjemite, smo že prečesali kraja gor in dol. Že v prvem večeru je premamilo prvega iz naše družbe, drugi dan še dva, tretji dan smo bili z vilicami in noži za mizo že vsi štirje!
Niso kot "buhtelj" v legendarni ptujski Pivnici
Nabasan s prtljažnikom hrane sem najprej vztrajal pri domači italijanski kuhinji - svedrčki z bolonjsko omako, široki rezanci po bolonjsko, ker je še pol kozarca ostalo ... Malo mi je prijalo smukati se po kuhinji in apartmaju, ko sem se po vihravih zadnjih dneh doma umaknil v "mirno" olimpijsko okolje. Ampak tak kuhar tudi nisem, sploh pa, kako bi prekosil to, kar ti ponuja domovina pice. Očitno so si naši sosedi še zadali resen projekt njene predstavitve. Tisti bolj internacionalno orientirani, ker večina vztraja pri "siesti", popoldanskem počitku. Ni jim mar za zaslužek, kaj šele za lačne turiste, lačne novinarje, ki si ne morejo privoščiti večerje, ker takrat delajo, ker so takrat - smučarski skoki. Moramo se prehranjevati čez dan, imeti vsaj zajtrk in kosilo, potem pa, kar pač znese.
Po dveh dneh italijanske specialitete je bila vseeno želja kolegov, da bi snedli kaj drugega, ker trinajst dni pice zapored morda le ne bi zdržali, čeprav so pri njej strašno kreativni. Našli smo restavracijo z vso možno hrano, a so nas na vratih odslovili s - "solo pizza". Samo pica. Ponekod to piše že na vratih. Toda mi smo iskali naprej, a pri drugem poskusu nam je natakar že ob prihodu dal jasno vedeti - "solo pizza". In ker prav vztrajni pač nismo bili, to si moramo priznati, tudi časa nismo imeli na pretek in najbrž bi se zgodba ponavljala v nedogled, smo se vdali. Ampak vsaj jemo dobro. Res je okusno, vsa čast jim, tanko testo in ravno prav nadeva, lepo se usedejo v trebušček. Niso kot "buhtelj" v legendarni ptujski Pivnici, zlatorog s čevapčiči in jajčkom povrh. Joj, zdaj šele so se mi pocedile sline ...
