(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Prej ali kasneje, nikoli točno

Prvi dnevi na velikih tekmovanjih se vedno vrtijo okoli orientacije in logistike. Spoznavanja prizorišč. Ko se nastaniš, najprej poiščeš akreditacijski center, ker s potnim listom tekmovanja prideš povsod, brez njega pa nikamor. Naslednje je na vrsti medijsko središče, potem pa - še preden poskrbiš, da nisi žejen in lačen - raziskuješ labirinte, ki vodijo do con za pogovore s športniki po dvoranah, igriščih, smučiščih, skakalnicah, tudi na ulicah ... in omogočajo nemoteno delo.

Dobro je tudi vedeti, kako prideš do svoje "pisarne", kako se lahko seliš po terenu in kako se vrneš v svojo posteljo. Obvladovanje transportnega sistema je ključno, če se želiš izogniti velikim težavam, da kaj zamudiš ali kam sploh ne prideš. Predlani v Parizu to sploh ni bila skrb, mesto je ponujalo neskončno možnosti mobilnosti. Japonci so v Tokiu tudi poskrbeli za avtobuse, ki so bili z velikimi nalepkami in označbami linij vidni iz aviona.

Kaj pa Italijani? Hja, čisto druga pesem. Tako imenovanih shuttlov, torej avtobusov, minibusov in kombijev - za novinarje in številno drugo olimpijsko osebje - je oblik, barv in velikosti, kolikor si jih lahko zamisliš. Pa praktično vsi so brez olimpijskih krogov, simbolov ali drugih oznak, tablice z linijami pa zabasane za armaturko, da ne veš niti, ali vozijo sadje in zelenjavo ali so v olimpijski karavani. V celi zmešnjavi moraš včasih na postaji še izluščiti, da se ne znajdeš med češkimi turisti na poti na smučišče.

"Me se bomo kar vas držale," so nam slovenskim novinarjem dejale gospe, ki so iskale prevoz do skakalnic. A potem je pripeljal avtobus, šofer je pomahal z akreditacijo, mi smo vstopili, naša družba pa je ostala na postaji. Tam naj bi sicer priskočili na pomoč prostovoljci, a kaj, ko največkrat znajo le pogledati v aplikacijo, ki jo imamo tudi mi, in skomigniti z rameni. "Saj bo že kak prišel." Znajo pa tudi narobe usmeriti, kot so našega RTV-jevskega kolega ob odhodu na ženski smuk proti dve uri oddaljeni Cortini. Da shuttle stoji nekje drugje, so mu povedali, med iskanjem pa mu je pravi odpeljal, smo kasneje sklepali. Mi smo imeli strašansko srečo, saj je ta minibus, "ki ga ni bilo" in na katerega smo mi vstopili nekaj postaj kasneje, do nas pripeljal pravočasno. In čakal na postaji ... Skoraj bi že odpeljal, pa ga je kolega Jaka le vprašal, kam pa kam. Ni bil videti za dolge ture, prej je takšen, da se bo pokvaril, če se že ni, a smo se k sreči zmotili. Z malce negotovosti in precej olajšanja smo se podali na panoramsko vožnjo po Dolomitih čez prelaza, ki ju Pogačar in Roglič s kolesi najbrž prečita hitreje.

Zanimivo je, da je bil to edini shuttle, ki je bil točen. Od lokalnih od apartmaja do skakalnic in nazaj še ni bil niti eden. Eni so prišli prej, večina kasneje, kakšnega sploh ni bilo, a le eden je prispel na uro.

Fotografski kolega je celo povedal, da z otvoritve iger v Predazzu ni bilo prevoza v Cortino. V hotel se je menda zavlekel in pošiljal fotografije, ko mu je povsem naključno receptor, "naš človek", ponudil blazino in odejo za čez. Moj cimer je imel srečo, ker je lahko mene poklical, da sem ga z avtom pobral. Da se je moja vstopnica izgubila v akreditacijskem sistemu, je že druga zgodba ...

Desetminutna vožnja od skakalnic domov je kar vsakič avantura. Enkrat šofer sploh ni registriral stikala stop in je švignil mimo postaje, kot da je ni, šele po povišanih tonih je le ustavil. Drugi je celo odmahnil z roko, da ne bo, potem pa zategnil ročno sredi ničesar, ko sta mu dva tipa sugerirala, kje bi njima pasalo. Ja, z Italijani res ni dolgčas, čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi kdaj po celem dnevu tekanja in drame bilo. Se mi pa zdi, da smo se tega že kar navadili. Prvi šok smo preživeli, prvo kolajno popisali in stremimo proti novim dogodivščinam.