Moram priznati, da pred odhodom proti Italiji ni bilo čutiti olimpijskega vzdušja. Ne greš na tak spektakel z osebnim avtomobilom. Ni šlo proti Sočiju, ne v Tokio in ne nazadnje v Pariz. Bolj se je zdelo, da gremo v Dolomite smučat. Nabasan prtljažnik s hrano, kombinezoni, novinarski kolega je vzel še smuči (čeprav se mi zdi, da bodo bolj za okras apartmaja).
In tak občutek je po enem dnevu še kar prisoten. Le ko smo se s skakalkami pogovarjali v ciljnem izteku v Predazzu, je bilo na dlani, da se obeta nekaj izjemno pomembnega, strašno velikega. Ko Nika Prevc - vedno hladna kot špricer - prizna, da se ji malo šibijo kolena, je vrag šalo vzel.
A to ne seže prav daleč vstran, le nekaj korakov do izhoda arene, še znotraj skakalnega kompleksa se zadeve zasučejo. Veliki gradbeni stroji odstranjujejo sneg, ki je zapadel že pred dnevi. Morda bi bilo bolje, da ga ne bi, ker mora drugi delavec vreči nekaj lopat asfalta, da zakrpa veliko luknjo na parkirišču. Leno se prestavljajo gor in dol, kot da igre niso tik pred vrati. Zato me kar šokira varnostnik oziroma njegov pomočnik (assistente ima napisano na markirki čez bundo) ob jutranjem prihodu na skakalnico, ko nenadoma in nepričakovani zakriči, da uho zaboli: "Pozdravljeni! Ste pripravljeni na razburljiv olimpijski dan?" Ne, nismo, ne še, ampak ja! To je italijanski temperament! In to je najmanj, kar sem pričakoval od sosedov, ki se hočejo razpočiti, ko ti razlagajo čisto vsakdanjo zadevo.
"Ste pripravljeni na razburljiv olimpijski dan?"
Doslej sem le minimalno dobil od njih, a morda marsikdo sploh ne ve, kaj se obeta, ker z izjemo zastav in plakatov s petimi krogi na drogovih in ograjah skakalnega kompleksa nikjer ne vidiš česa olimpijskega. Ni kakšnih skulptur, ni jumbo plakatov, ni ničesar. Še najbolj so igre obeležili udeleženci, tekmovalci in tekmovalke oziroma njihovi spremljevalci. Ker za vse ni prostora v olimpijski vasi, so nastanjeni po hotelih, z balkonov pa visijo njihove nacionalne zastave.
Pa se znajo Italijani še kako izkazati, ko gostijo športni spektakel. Pred prihodom kolesarske karavane Gira zna biti vsaka hiša, vsak prometni znak, ograja, krožišče oblečeno v nekaj rožnatega, na vsak drugi balkon, kandelaber je obešeno roza kolo ... Še dolgo po odhodu karavane dekoracija ostane in se o njej govori. O kolesarstvu se očitno vsak dan, na nacionalni športni televiziji še kar odmeva rekord van der Poela, pa drama Vingegaarda, obsežno poročajo o dirkah na velodromu, da ne naštevamo naprej. Visoko na prioritetni lestvici je seveda nogometni pokal Italije, a da je pred olimpijskimi igrami tudi žensko evropsko prvenstvo v vaterpolu in neuspešna borba Italijank za bron?! Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči. Zato vabilo navijačem, da poživijo utrip, vstopnice za vse tekme v skokih so še na voljo (menda le za moške na veliki skakalnici ne), čeprav po kar zasoljeni ceni.







