(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Hudiček in hostesi

Pravijo, da se po jutru dan pozna, a jaz bi raje rekel, da se dan pozna po kavi. Seveda po jutranji. Bog ne daj, da je zanič. Adijo cel dan, pa ne pretiravam. Cel dan se ne spravim k sebi od instant nadomestka, ki ga dobiš kje v hotelu ali iz avtomata, z njimi sem že zdavnaj opravil. Tisto je, kot bi si pes opral ... saj veste kaj.

Jutranja kava je samo ena in pride po zajtrku, ne med njim! V bistvu ji mi rečemo - kafe. Tisti klasični, "old school", po turško, v džezvi. Včasih je bil z mlekom in cukrom, danes je brez dodatkov, ampak še vedno je na dnu šalčke - zos. Najlepše je, ko zavre in zadiši iz kuhinje po celem stanovanju. Najboljši je ob vikendih v dvoje, a niti otroški džumbus ni nujno moteč, kdaj je tudi solo in ob računalniku ali brez vsega balasta na balkonu. Vse gre skozi, če je le kava taka, kot mora biti.

Dosti prijetnih spominov je vezanih na te trenutke. Lepo je bilo že nekdaj, tudi ko smo si vzeli čas po družinskem kosilu in si ga k sreči kdaj še vzamemo. Spomnim se tudi svoje prve kave s sošolci v Udarniku, ko celo noč nisem zaspal, spomnim se prve italijanske. Kot otrok s kurenti v kranjskogorski ciljni areni, ne vem, če je smučal Križaj ali Mateja Svet, bil pa sem hudiček in hostesi Lavazze. Takrat sicer še ni šlo za kafetkanje.

Da bo imela Italija še naprej posebno mesto v mojem kavnem spominu, skrbijo tudi te olimpijske igre. Že postanek na poti je lepo presenetil, naključna kavarna, a lična in z lastno proizvodnjo čokolade. V apartmaju imamo kar kavno kraljestvo! Lastnik je ob prihodu ponosno razkazal kavni kotiček. Avtomat s kapsulami in kar dve kafetieri, ena za štedilnik in druga z električnim kablom. Če k temu dodam, da zaradi slabih izkušenj (ne vem, od kdaj, najbrž sem potlačil ta spomin) vedno na pot z avtomobilom vzamem džezvo, si večjega razkošja skoraj ne bi mogli želeti. Kar malo sem zbegan, kako naj se prebujam. Začel sem, kot bi bil doma, a zakaj dneva ne bi začel po italijansko? Včeraj zjutraj sem že vstavil kapsulo, zdi se mi pa, da niti naslednji korak ni več prav daleč.

Sicer pa se tudi v Moeni – med številnimi luštnimi trgovinicami s testeninami, mesnimi izdelki, siri in drugimi lokalnimi dobrotami – najde prijetna kavarnica. Ne sicer z Lavazzo, a nekaj bi bilo narobe, če si lahko sposodimo besede skakalnega strokovnjaka, če bi se pritoževali nad kapučinom s Pellinijem in kozarčkom "prugne". Virusom se niti tu ne moremo izogniti, zato smo z njimi začeli obračunavati drugače.