Tina Šutej je večkrat potegnila krajši konec in za las ostala brez kolajn, tokrat pa se ji je končno izšlo. Zanimivo je, da je predlani na svetovnem prvenstvu v Budimpešti z enako višino ostala brez kolajne. Tina je živ dokaz, da je vztrajnost v življenju poplačana, pa naj zveni še tako obrabljeno.
Atletinja, ki je pri 36-tih že v poznih letih, s svojim discipliniranim načinom življenja in maksimalnim izpolnjevanjem zastavljenega programa treninga dokazuje, da je vrhunske rezultate možno doseči tudi pri njeni starosti. Vem, da se je že spogledovala s koncem kariere, toda upam, da ji bo ta uspeh dal spodbudo, da tekmovalno pot podaljša, mogoče celo do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028.
Skok s palico je ena najtežjih športnih disciplin, pri čemer pa je zanimivo, da so, seveda ob izpolnjevanju določenih osnovnih fizičnih parametrov, lahko v njej uspešni tako višji kot nižji skakalci, tako močnejši kot lažji. Tehnika skoka, ki je izredno zahtevna, ponuja obilo variacij. Armand Duplantis ima recimo popolnoma drugačno tehniko skoka, kot jo je imel Sergej Bubka. Nekoč so obstajale tri šole tehnike skoka s palico – ruska, francoska in ameriška, danes pa lahko rečemo, da so te meje izbrisane in da je skok s palico globalna disciplina.
"Če bi Tina povezala dve, tri sezone brez poškodb, bi se lahko približala petim metrom"
In ko smo že pri tehniki in treniranju, ne morem mimo Tininega trenerja Milana Krajnca. Milan, ki je bil tudi sam skakalec s palico, je že v preteklih letih z uspehi svojih varovancev, pri katerih prednjači seveda Tina, dokazal, da je odličen trener. Milan je trener stare šole, ki ima široko bazično atletsko znanje, ki ga vključuje v treninge, hkrati pa nenehoma nadgrajuje treninge tehnike. S Tino sta se odlično ujela, poleg tega pa ji je način treninga in tip tehnike, ki ju zagovarja Milan, pisan na kožo. Zelo malo atletov in atletinj se v Sloveniji ukvarja s skokom s palico, toda znanje imamo, zato sem mnenja, da bi atletska zveza morala Milana še bolj podpreti oziroma izkoristiti njegov potencial.
Tina je zadnjih nekaj let imela težave s poškodbami, ki so jo zagotovo ovirale pri doseganju maksimuma, ampak na žalost so poškodbe sestavni del športa. Vedeti, kje bi bila njena meja brez njih ... Če bi povezala dve, tri sezone brez poškodb, bi se lahko približala petim metrom. Glede na njeno zavzetost, fizično pripravljenost, konstitucijo, tehniko sem prepričan, da je še nekaj malega prostora za napredek, sploh če bo zdrava.
Tudi drugi Slovenci v Tokiu so dokazali, da so dobro pripravljeni in so blizu svojega maksimuma. Vsi upamo in pričakujemo, da bo kolajno osvojil tudi Kristjan Čeh, verjetno on sam še najbolj. Ne bo pa lahko. Mislim, da je resnih kandidatov več, kot je mest na stopničkah, v metu diska pa smo tudi že videli, da včasih komu uspe sestaviti nepričakovano dolg met in kdo od favoritov ostane praznih rok. Ampak mislim, da medalja bo.
Letos so slovenski atleti in atletinje dosegli že veliko uspehov. Zdi se mi, da je ekipno evropsko prvenstvo v Mariboru vneslo pozitivno energijo v atletsko srenjo. Še vedno smo podhranjeni pri infrastrukturi, bo pa Ljubljana čez dve leti končno dobila namensko dvorano, prvo pravo v Sloveniji, kar bo imelo za posledico še več odličnih rezultatov. Dejstvo je, da z načrtnim delom ob vložkih v infrastrukturo, športnike, znanje pridejo rezultati, ob tem pa je potrebnega seveda tudi zelo veliko entuziazma in odrekanja posameznikov, tako atletov in atletinj kot njihovih trenerjev, družinskih članov …
