Ni vsak dan nedelja. In ne gre vsako leto le navzgor. Čutil sem jaz, čutili moji sogovorniki. Kot novinar se praviloma srečuješ s takšnimi, ki so nekaj dosegli. Ko sem se iz šole, ki odpira vsa vrata, vpisoval na študij novinarstva, je bil namen, da bom nekoč širil zgodbe o ljudeh med ljudi. Po možnosti skozi časopis, ki ga je bral oče. Nismo bili naročniki, a ni ga bilo dneva, da mama ne bi šla v trgovino po Večer. Najprej 'cajtng', potem teletekst, nato domače naloge - tak je bil tudi moj urnik po šoli v časih, ko še ni bilo interneta ...
Nekam vmes je bila vrinjena tudi košarka. Čeprav doma ob Ljudskem vrtu, nogometa nikdar nisem dodobra začutil - zdel se mi je v domeni drugih; vsi so želeli biti nogometaši, tako da se mi niti ni zdel 'fora'. In nenazadnje, z dvema metroma sem bil preokoren. Tako so me zagrabili košarkarski trenerji, tako močno, da nikdar nisem izpolnil obljube Petru Možiču, da obiščem tudi odbojko.
To so še bili časi, ko je imel Branik tri zunanja košarkarska igrišča, ko se košev pozimi ni umikalo, ampak se je pod njimi kidal sneg, ko ob porazu v "đoki" tisti večer nisi več prišel na vrsto na "glavnem" košu in ko nisi vedel, če bo ob devetih zvečer prišel nek tip in vse skupaj zaklenil, da si moral po pozabljeno žogo skakati čez več kot dvoinpolmetrsko ograjo. Igrišče so, zavoljo potreb evropsko vzhajajočega nogometnega Maribora, nekje po 2003 za kakšnih dvajset let spremenili v parkirišča - in v tem času se je marsikaj spremenilo. Nogomet je šel gor, košarka dol. Branikovci obnovljenega Partizana čez cesto nikdar nismo posvojili, preselili smo se na ŽKK, v Ljubljano ali celo prenehali s košarko ...
"Ni to 'fuzbal', na katerega se vsak spozna."
Danes je mariborska košarka tam, kjer pač je. Osem let mineva od zadnjega reprezentančnega obiska, igra se (največ) tretja liga ... A v zadnjem letu sem osebno spoznaval, kaj vse nam daje. Legende, ki so igrale z Draženom. Športno direktorico WNBA-ekipe, ki je do položaja prišla z dolgoletnim prostovoljnim delom. Novopečenega reprezentanta, ki je vmes že skoraj obupal. Trenerje, ki z mladimi košarkaricami in košarkarji osvajajo evropske medalje. In nenazadnje mladeniče, ki talent odnesejo vse do Olimpije, Barcelone ali WNBA-ja. Tudi pogosto spregledane športne delavce. Novopečene članske klube. In upe, da bomo (so)gostili Eurobasket 2029. In ne gre pozabiti na top evropske sodnike, nekdanje svetovne prvake v ulični košarki ...
Mariborska košarka je ena posebna skupnost. Ni to "fuzbal", na katerega se vsak spozna. A vseeno toliko številčna, da te na vsakih 100 metrov po mestu kdo ustavi. Ko sva se pred leti vrnila iz Ljubljane v Maribor, me je zategadelj žena po nekaj srečanjih nehala spraševati, kdo je to? "Basket smo igrali skupaj," je bil vselej odgovor. Ne glede na to, ali je bil sogovorec velik, majhen, mlad ali star. V totem mestu nas košarka združuje, čeprav to morda na prvi pogled ni očitno.
