Uroš Gramc
Če bi Tadej Pogačar sto profesionalnih zmag dosegel lani, bi bil še daleč od najboljšega v karavani Marka Cavendisha (165), ki je na večni lestvici drugi za legendarnim Eddyjem Merckxom z nepojmljivimi 265. A dosežek kolesarja, zacementiranega na vrhu svetovne lestvice, je neverjeten in poklona vreden, do 26. leta starosti jih je več (159) dosegel le sloviti "Kanibal" Merckx. Še britanski sprinter je zaostajal za slovenskim specialistom za vse terene, Remcu Evenepoelu, ki ga je do 24. leta celo prehiteval, pa je v zadnjem obdobju krivulja malce upadla. Toda pustimo projekcije za kdaj drugič, spomnimo se prve stotice Komendčana, kar ga uvršča na 24. mesto na večni lestvici. In še vedno se strmo vzpenja. Pred prejšnjo rekordno sezono, ko je dosegel kar četrtino vseh, je bil še okrog 60. mesta, z dvanajstimi letos, največ med vsemi, je poskočil za dodatnih petnajst mest.
Prvo slavje v svetovni seriji in pri Emiratih je prišlo pred dobrimi šestimi leti v drugi etapi preizkušnje po Algarveju. Konkurenco je presenetil v drugi etapi in rumeno majico zadržal do konca. To je bil še čas, ko so ga televizijski komentatorji zamenjevali z moštvenim kolegom, Ircem Danom Martinom, a so prišle nove zmage, prva v svetovni seriji (po Kaliforniji) in tri etapne na Vuelti, s čimer si je utrl pot do prepoznavnosti. V prvi sezoni jih je vknjižil osem, kako hitro se je vitrina polnila, pove tudi podatek, da je začel, ko jih je Primož Roglič štel že 22. Pa Zasavec sodi v špico zadnjih let, na večni lestvici je z 91 zmagami osem mest za rojakom, to sezono sta začela poravnana.
Mogoče se je zdelo slučajno, ko je v kratko kovidno leto 2020 Pogačar startal z naslovom državnega prvaka v kronometru (zmaga številka 13) pred Zasavcem, a to je ponovil v že ničkolikokrat omenjeni zadnji uri resnice (16) Dirke po Franciji na Planoto lepih deklet. To je bila njegova tretja etapna zmaga na Touru, dan kasneje na Elizejskih poljanah je prišla še prva skupna (17), s čimer se je dokončno vpisal med nesmrtne. Leto 2021 ga je poneslo v nove višave. Prvo slavje na "domači" dirki UAE Tour, prvi spomenik Liege-Bastogne-Liege (23) in prva zelena majica na slovenski pentlji (25), ki je bila temelj za drugo rumeno majico na Dirki po Franciji (29). S številko 30 se je začela njegova prevlada na zadnjem spomeniku sezone po Lombardiji, ki traja še danes.
Sezone 2022 morda ne bo hranil v najlepšem spominu, saj so po strmem vzponu prišli prvi porazi, na prelazu Granon mu je Jonas Vingegaard s pomočjo Rogliča vzel rumeno majico, a 16 zmag v letu se nihče v pelotonu ne bi branil. Niti na Dirki po Sloveniji (40), takrat smo ga zadnjič videli na domači pentlji. Je pa dirkal naslednje leto na državnem prvenstvu in pod številki 59 in 60 prvič vknjižil dvojno krono. Pred tremi leti je uprizoril tudi epski 50-kilometrski pobeg na neuradnem šestem, makadamskem spomeniku Strade Bianche (34), vendar Tadej Pogačar ne bi bil, kar je, če tega lani ne bi nadgradil s še 31 kilometrov daljšim za številko 64. No, letos se je zapisal z novim "manevrom" - zmago po padcu (92).
Z devetimi zmagami na monumentalnih klasikah je Komendčan med najuspešnejšimi tudi na enodnevnih preizkušnjah. S še tremi kolesarji si na večni lestvici deli tretje mesto. Dve zmagoslavji mu manjkata do Rogerja de Vlaemincka in kar deset do Merckxa. Posebno težo ima Flandrija 2023 (56), ko je končno premagal kralja zadnjih let Mathieuja van der Poela. Za prejšnjo sezono pa kar zmanjka besed, ne samo zaradi števila uspehov. Že prva rožnata majica (77) v kombinaciji s tretjo rumeno (84) v istem letu predstavlja prvi "dvojček" v tem tisočletju, da niti ne omenjamo šest etapnih zmag na vsaki.
Ob naslovu svetovnega prvaka v cestni dirki svetovnega prvenstva (86) po kar stokilometrskem pobegu, kar je še za Pogačarjeve standarde nemogoč podvig, smo bili šele tretjič v zgodovini priča "trojni kroni". K temu ne bi bilo treba dodati ničesar več, a je z van der Poelom delil lento najboljšega na spomenikih. Letos je v igri, da ta mejnik prestavi na tri, kar je doslej uspelo le Merckxu (ampak kar štirikrat). Obeti so odlični, saj mora "le" petič zapored dobiti Lombardijo. Toda jesen je še daleč, komaj se je začelo vroče (francosko) poletje.
