Kar 26 etapnih zmag je že osvojil Tadej Pogačar na dirki po Franciji, a zadnja sodi med največje mojstrovine. Ne le zato, ker jo je dosegel na ikoničnem prelazu Alpe d'Huez in se bo z njo vpisal na tablo na enajstini serpentini, kjer mu bo družbo delal še en kolesarski velikan Bernard Hinault. Z rekordno hitrostjo je priplezal na vrh, znamko legendarnega Marca Pantanija iz leta 1997 je s časom 35:29 podrl kar za 1:21 minute, ob tem pa je le v 13,8 kilometra nadoknadil kar tri in pol minute za najboljšimi ubežniki, ki so vsi po vrsti odlični hribolazci. Sepp Kuss, Lenny Martinez in Richard Carapaz so se mu močno upirali, toda na koncu je zlomil tudi njih.
Mogoče bo poslušal novinarje
"Zmaga je pomembna kot vsaka druga, toda vsak novinar mi te dni pove, kako velika je na Alpe d’Huezu. Mogoče se bom tega zavedel, ko se usede v meni, mogoče jo bom takrat bolj cenil. Vzdušje na vzponu je bilo res noro," je povedal Tadej Pogačar ob že peti etapni zmagi na letošnji rumeni pentlji, s katero le še za eno zaostaja za svojo najboljšo predstavo leta 2024. Z njo je dokončno zatrl vse dvome, da se tudi njega loteva bolezen, ki je opešala njegove kolege pri Emiratih. Najprej Adama Yatesa in Tima Wellensa, Brandona McNultyja pa je celo tako zdelala, da je odstopil.
Toda težko obdobje je za najboljšim in najdražjim kolesarskim kolektivom, ki operira z letnim proračunom okrog 60 milijonov evrov. Prvi kolesar s svetovne lestvice ga je zapečatil, kot se je izrazil, na najboljši možni način. Toda zakaj je zmagal za ekipo in ne zase, je dobil vprašanje ob pogovoru z novinarji v tiskovnem središču na znamenitem francoskem prelazu. "To je težko vprašanje in to je res težko razložiti. Adam je bil res slab na dan kronometra, toda potem vse boljši. Danes sem bil zelo srečen, ko sem ga na zadnjem vzponu ujel. Felix (Grossschartner) je moral opraviti vse delo v zadnjih dneh. Tim je bil bolan, Brandon je šel domov, no, tu je z ženo, ampak ni več v dirki. Težko je bilo, toda končno smo lahko šli s prestavo višje."
Pravi naslov za misijo nemogoče
Da so bili v ekipi na trnih, povedo tudi solze športnega direktorja Joxeana Fernandeza Matxina, ki iz spremljevalnega avtomobila z Andrejem Hauptmanom vodi Emirate. "Ne vem, zakaj so fantje tako čustveni. Jaz nisem. Toda zmaga veliko pomeni ekipi, ker smo dirkali z ekipnim duhom, ki boljši ne bi mogel biti, četudi nas je bolezen želela ločiti. Zmaga je seveda nagrada za to in potem čustva privrejo na dan," (si) je situacijo 27-letni Komendčan pojasnil kar sam.
Ni pa bil prepričan, da mu bo uspelo, zaostanek je bil ogromen. A če kdo, potem je Pogačar kolesar, ki lahko stori nemogoče. "Verjeti sem začel v trenutku, ko sem slišal po radiu, da se napadajo med sabo. Takrat gre en čas polno, potem pa se ustavi. Ne vem, kolikšna je bila razlika, sem pa razmišljal že, kje jih lahko ujamem, in točno tam se jih." A takrat etapni razplet še zdaleč ni bil odločen. "Vedel sem tudi, da morda kdo še hrani energijo. Ko je Sepp napadel, so mi spet šli, in sem že mislil 'sranje, ne bom jih ujel'. Vendar je bil to njegov zadnji poskus. Lennyja sem nato dobil na kolo in se ga nisem mogel otresti, nato sem ujel še Richarda. Nisem si želel sprinta trojice in sem kakšen kilometer pred ciljem napadel, ne vem točno, in sem vesel, da je uspelo," je podoživel slovenski šampion.
Internetu se je izogibal
Do številnih zmag je prišel na lažji način. "Ta je bila ena od najtežjih. Res so pametno dirkali v pobegu z ekipnimi kolegi, da so lahko na zadnjem vzponu šli na polno." Pogačar je z imenitno predstavo podrl kar 31 let star rekord Marca Pantanija. In to za debelo minuto, okrog 35 minut in pol je pokazala ura tokrat. "Ne vem, kakšen je bil čas od Pantanija. Izogibal sem se internetu v zadnjih tednih. Temu ne posvečam pozornosti, sem pa vesel, da sem podrl rekord. Končno. Samo dobro sem želel dirkati in zmagati. Ne vem niti, koliko je star rekord."
Pozna pa zelo dobro številko, ki označuje rekordno število skupnih zmag na največji dirki na svetu. Le še eno težko etapo je oddaljen od četverice, ki je osvojila pet rumenih majic. Članstvo v izbrani družbi bo v kraljevski etapi zahtevalo maksimalni napor, toda nagrada bo odtehtala. Dvajseta etapa od Le Bourg-d'Oisansa do še enkrat Alpe d'Hueza ima 170,9 km in kar 5450 višincev. Toliko vzponov najvišje HC-kategorije kot cela pentlja prej skupaj (3): Col de Croix de Fer, Galibier in Col de Sarenne, vmes pa še Telegraphe, ki je prve kategorije. Skupna dolžina vzponov je tudi impozantna: 70 km. "Šli bomo v svojem ritmu, ne bomo se ozirali na druge. Počeli bomo to, kar počnemo vsak dan, kot ekipa bomo držali skupaj in dali vse od sebe. Po moji zmagi mora še Isaac obdržati lepo belo majico in mesto na odru za zmagovalce," si za Mehičana želi naš as, ki ima pred drugouvrščenim Remcom Evenepoelom ogromnih sedem minut naskoka.
Rezultati 19. etape, Gap-Alpe d'Huez, 127,9 km, 3900 višincev: 1. Tadej Pogačar (Slovenija/UAE Emirates-XRG) 3.17:57 (povp. hitrost 38,8 km/h), 2. Lenny Martinez (Francija/Bahrain) +0:06, 3. Richard Carapaz (Ekvador/EF Education-EasyPost) 0:09 ... 6. Remco Evenepoel (Belgija/Red Bull-Bora-Hansgrohe) 2:29, 5. Isaac del Toro (Mehika/UAE) 2:41, 56. Jan Tratnik (Red Bull) 22:26, 124. Matej Mohorič (oba Slovenija/Bahrain), vrstni red: 1. Pogačar 67.53:00, 2. Evenepoel 7:11, 3. del Toro 9:42, 83. Tratnik 3.58:59, 90. Mohorič 4.05:47
