Ustavni sodniki razveljavili odločitev vrhovnih sodnikov, s katero so ti razveljavili sodbo generalu Rupniku

Elizabeta Planinšič Elizabeta Planinšič
02.02.2026 12:31

Vrhovni sodniki so leta 2019 razveljavili sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946, zaradi katere je bil Leon Rupnik, domobranski general, ustreljen. A ustavni sodniki so zdaj odločitev vrhovnega sodišča razveljavili.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vestnik leta 1946 ob sodbi vojaškega sodišča
Arhiv Večera

Pred skoraj tri četrt stoletja je 4. septembra 1946 po obsodbi na smrtno kazen pod streli padel takrat 65-letni domobranski general Leon Rupnik. Leta 2019 so vrhovni sodniki obravnavali pobudo enega od Rupnikovih svojcev, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper več kot 60 let staro sodbo. In vrhovni sodniki so sodbo generalu Rupniku razveljavili n zadevo vrnili nazaj v obravnavo okrožnemu sodišču, ki pa je nato septembra 2020 ustavilo postopek zoper Leona Rupnika, saj je ta pokojni. A na podlagi pobude pravnika iz MIklavža na Dravskem polju Roka Lampeta, ki je svoj interes izkazal kot "potomec žrtve vojnega nasilja in z namenom varstva dostojanstva žrtev vojnega nasilja okupatorjev in oboroženih formacij, katerih poveljnik oziroma glavni inšpektor je bil obtoženi Rupnik", so vsem odločali tudi ustavni sodniki, ki pa so sodbo vrhovnih sodnikov razveljavili in potrdili sodbo iz leta 1948.

Po sodbi usmrčen

Spomnimo: Rupnik je bil skupaj s še petimi soobtoženimi obtožen izdaje in sodelovanja z okupatorjem ter spoznan za krivega. Proces, ki je potekal pred vojnim sodiščem IV. armade v Ljubljani, se je začel 21. avgusta 1946, končal pa 30. avgusta. Poleg zapornih kazni so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili generala SS Erwina Rösenerja in slovenskega policijskega uradnika Lovra Hacina, protikomunistično usmerjenemu Rupniku pa so namenili vojaško usmrtitev z ustrelitvijo. Sodbo je le dan po izreku odločitve vojaškega sodišča potrdilo Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade, prošnja za pomilostitev je bila 2. septembra zavrnjena in kazen nato izvršena. Poleg usmrtitve je bil Rupnik obsojen še na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja.

Ustavni sodniki so v večini (šest jih je glasovalo za, eden, dr. Rok Svetlič, pa proti) presodili, da je vrhovno sodišče ravnalo arbitrarno, ker je zakonitost in obrazloženost povojne sodbe presojalo po procesnih standardih, ki leta 1946 niso veljali. Ključno stališče ustavnega sodišča je, da je treba zakonitost in poštenost povojnih sojenj presojati glede na pravne in mednarodne standarde, ki so veljali v času sojenja. Po presoji sodišča je bila takrat veljavna Uredba o vojaških sodiščih dovolj jasna glede sestavin sodbe, obrazložitev Rupnikove sodbe pa je tem standardom ustrezala, tudi ob upoštevanju njegovega priznanja krivde.

Vrhovni sodniki so se namreč postavili na stališče, da pri posamičnih dejanjih niso bila z dejstvi in okoliščinami utemeljena vsa ravnanja, ki predstavljajo kaznivo dejanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega. "V sodbi morajo biti obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona. Pojasnjeno mora biti, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Pri presoji sodbe je vrhovno sodišče izhajalo iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je bila tako možna glede temeljnih postopkovnih garancij. Te pa niso dosegle tedanjih procesnih standardov in niso bile v zadostni meri upoštevane, saj bi sodba tudi po takratnih procesnih standardih morala vsebovati obrazložitev o vseh delih sodbe," so pred več kot šestimi leti pojasnjevali vrhovni sodniki. Sodniki so pogrešali obrazložitev - delno ali v celoti - pri petih izmed enajstih očitanih kaznivih dejanj, za eno od dejanj pa je sodišče ugotovilo, da ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja. Sodba Rupniku tako ni bila v skladu s tedaj veljavnimi pravnimi načeli, vrhovno sodišče pa je presodilo, da je "podana navedena kršitev določb kazenskega postopka, ki je terjala razveljavitev sodbe v celoti.

Presojanje glede na pravila in načela, ki so veljala v času sojenja

Ustavni sodniki pa so jasno zapisali, da se mora zakonitost zgodovinskih sojenj presojati glede na pravila in pravna načela, ki so veljala v času sojenja, ne pa glede na kasnejši razvoj človekovih pravic in kazenskega postopka. Leta 1946 ni bilo ustavne pritožbe, ni bilo današnjih standardov obsežnih sodnih obrazložitev, ni bilo pravnih sredstev, primerljivih današnjim. Zato po mnenju Ustavnega sodišča ni dopustno zahtevati, da bi povojno vojaško sodišče pisalo sodbo, kot jo danes piše redno kazensko sodišče. Takšna retroaktivna presoja bi bila zgodovinsko in pravno napačna, menijo ustavni sodniki.

Ustavno sodišče je pritrdilo, da ima pritožnik – potomec žrtve vojnega nasilja – pravni interes za vložitev ustavne pritožbe, saj bi razveljavitev obsodilne sodbe lahko posegla v dostojanstvo žrtev in njihovih potomcev. Poudarilo je simbolni pomen Leona Rupnika kot enega ključnih predstavnikov kolaboracije z nacističnim okupatorjem na Slovenskem in ocenilo, da ima zadeva izrazit zgodovinski in družbeni pomen.

Ker je šlo za dogajanje izpred skoraj osemdesetih let, novo sojenje pa zaradi smrti obtoženca ni več izvedljivo, je ustavno sodišče samo vsebinsko odločilo: zavrnilo je zahtevo za varstvo zakonitosti, razveljavilo sklep o ustavitvi postopka in s tem dokončno obdržalo v veljavi obsodilno sodbo iz leta 1946. Sodišče je ob tem poudarilo, da bi nadaljnje procesno vračanje zadeve le poglabljalo družbene delitve in pravno negotovost, medtem ko je javni interes v tem, da se tako pomembno zgodovinsko poglavje tudi pravno zaključi.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta