Sežigalnice: So nujnost ali priznanje poraza pri ravnanju z odpadki?

Inštitut za politike prostora je minuli teden v Ljubljani organiziral javni pogovor o (ne)smiselnosti gradnje sežigalnic. Pogovor je vodil Arne Vehovar, ki je uvodoma izpostavil, da ne gre za razpravo proti sežigalnicam, njen namen naj bi bil javnost seznaniti tudi s problemi, povezanimi z ravnanjem z odpadki ter njihovim kopičenjem. A se je razprava, tudi po krivdi ministrstva za okolje, ministrstva za naravne vire in prostor, agencije za okolje ter Voke Snage, katerih predstavniki se pogovora niso udeležili, vendarle razvila zgolj v eno smer.

Razpravljavci so tako uvodoma ugotavljali, da imamo v Sloveniji sistemski problem, procese, ki vodijo v odločitve za projekte, namreč vodijo zgolj formalni akterji, civilna družba pa se lahko nanje odzove šele, ko so ti že pripravljeni. "Je pa ta pri nas zdaj že tako močna, da je sposobna projekte blokirati tudi po več let. Zato bi potrebovali interdisciplinarno strokovno inštitucijo, ki bi bila ekvidistančna tako do države kot do investitorjev in civilne družbe. Pri njenem upravljanju bi sodelovali vsi in se tako samoomejevali. Distribucija moči bi tako bila uravnotežena," je menil Andrej Lukšič s katedre za teoretsko politologijo na FDV.

Pogovor zamuja najmanj pet let

Da so projekti pri nas popolnoma odvisni od investitorja, zasebnika ali države, in da je od teh odvisno, kako se bo vključevalo javnost, je ugotavljal tudi Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. Po njegovem bi bilo zato potrebne več razprave, ki bi morala biti opravljena bistveno prej: "Tak pogovor, kot je ta danes, bi v bistvu moral potekati že pred petimi leti, danes smo v zelo podrejeni situaciji." Petek je problematiziral tudi presoje vplivov na okolje, ki so zdaj v domeni investitorja: "Tudi če ta izvede najbolj korektno analizo, je jasno, da ji javnost ne bo zaupala. Da o tem, da za presoje nimamo nobenih priporočil in da podjetja, ki jih izdelujejo, ne potrebujejo nobenih certifikatov, sploh ne govorim."

Jaka Kranjc (Ekologi brez meja) je izpostavil, da bi se bilo treba pred odločitvijo o sežigalnicah bistveno več pogovarjati o preprečevanju nastajanja odpadkov: "Zato nam gre v nos sežiganje, ker je to v bistvu priznanje poraza. Pri čemer se odpadka niti ne znebimo popolnoma, dobimo namreč še odpadek v obliki izpustov."

Dekan fakultete za znanosti o okolju Griša Močnik je opozoril na paradoks sežigalnic, večina goriva za sežigalnice je namreč fosilnega izvora: "Namesto da bi prešli na obnovljive vire, torej samo eno fosilno gorivo zamenjamo za drugo. Problem pa je tudi, da bodo sežigalnice v prihodnosti pričele generirati potrebo po odpadkih, naj spomnim, da mi že imamo eno sosežigalnico, ki gorivo iz odpadkov uvaža."

V Sloveniji primerne lokacije za sežigalnico ni

Damir Josipovič iz Inštituta za narodnostna vprašanja je dodatno opozoril na toksične ostanke, ki v sežigalnicah ostanejo po izgorevanju, pri čemer razprave o tem, kaj z njimi, sploh še ni bilo, pa čeprav odlagališča zanje v Sloveniji nimamo. Hkrati je menil, da geografsko nikjer v Sloveniji nimamo primerne lokacije za sežigalnico: "Primorska ima že zdaj povišane izpuste zaradi industrije v italijanski padski nižini, Ljubljana je kot kotlina za to sploh neprimerna, na vzhodu države sicer pogoji zaradi prevetrenosti še kolikor toliko obstajajo, pa vendar, vzhod je že tako v številnih pogledih degradiran, naj jim zdaj obesimo še to?"

Sežigalnicam je nasprotoval tudi toksikolog Milan Bervar. Spomnil je, da Ljubljana že zdaj sodi med najbolj onesnažena mesta v Evropi, in izpostavil, da študije kažejo, da ljudje, ki živijo v bližini sežigalnic, pogosteje zbolevajo za rakom, srčno-žilnimi in pljučnimi boleznimi. "Res je, da vse študije ne kažejo tako, a izjeme so le tiste sežigalnice, ki so postavljene na zelo prevetrenih lokacijah, kot je tista v Kopenhagnu, Ljubljana pa to ni."

Sklepna ugotovitev pogovora je bila, da se je nujno usmeriti v preprečevanje nastajanja odpadkov, pri aktualnih načrtih za gradnjo sežigalnic pa naj se javnost aktivno vključuje v procese izvedbe projektov. "Ne pozabimo, da še zmeraj obstajajo inštituti neposredne demokracije, vključno z referendumi. Možni so namreč tudi lokalni, pri čemer bomo pomagali in svetovali vsem, ki nas bodo za to zaprosili," je povedal Aljoša Petek.