Med branjem pesmi na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je večkrat zavladala popolna tišina. Ne zato, ker bi občinstvo čakalo na naslednji verz, temveč zato, ker so besede dvanajstih mladih iz Produkcijske šole Strokovnega centra Mladinski dom Jarše nosile težo resničnih življenjskih izkušenj. Govorile so o odvisnosti, osamljenosti, občutku odrinjenosti, izgubi, odnosih in iskanju smisla, predvsem pa o upanju. To niso bile pesmi, napisane za šolsko nalogo ali za vajo iz ustvarjalnega pisanja, temveč besedila, ki so nastajala iz življenj, kakršna so, brez olepševanja. Nastale so v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo 2 Javne agencije za knjigo. Vsako prebrano pesem je spremljala ilustrirana podoba, ki so jo prav tako ustvarili mladi iz Produkcijske šole pod mentorstvom ilustratorja Mateja de Cecca. Bil je večer iskrenosti, življenjskih izkušenj in poguma mladih, pogosto odrinjenih na rob družbe. Njihove pesmi so nas, poslušalce, ganile in zadele naravnost v srce.
Pod običajnostjo se skrivajo rane
Med tistimi, ki so stopili na oder, je bila tudi 17-letna Parvati M., ki jo vsi kličejo Parvi. S svojimi tremi pesmimi, Produktne ljubezni, Dom in sestavljanke ter Iksi, je odprla zelo osebno plat svojega sveta. V njih se prepletajo odnosi, izguba, odvisnost in življenjske izkušnje, njene besede pa so neposredne, brez olepševanja. V vsakdanjem pogovoru se od tega nekoliko oddalji, kakor da bi želela pokazati drugo plat sebe, bolj običajno, bližjo vrstnikom. "V bistvu sem zelo običajno 17-letno dekle. Rada se družim s svojimi frendi, moja družba mi pomeni več kot karkoli na tem svetu. To so moji ljudje, moji mentorji, moja šola, vsi. Rada pišem, rada ustvarjam. Najraje na tem svetu gradim dobre, kakovostne odnose sama s sabo in z drugimi," mi je povedala po končanem pesniškem večeru.
Njene pesmi razkrivajo, da se pod to "običajnostjo" skriva veliko življenjskih preizkušenj. "Pisati sem začela že v šestem razredu osnovne šole, malo iz zabave, malo kar tako. Vsa zahvala gre moji nekdanji učiteljici angleščine na Osnovni šoli Karla Destovnika – Kajuha Alini Morano. Nekako mi je bilo ustvarjanje vedno naravno. Začela sem z risanjem, končala s pisanjem," pripoveduje Parvi. Njena življenjska zgodba se začne v Ljubljani, kjer je rojena in kjer živi vse življenje. Ime nosi po indijski boginji, priimek pa ima hrvaške korenine, kar omeni skoraj mimogrede, kot del svoje raznolike identitete. Čeprav so njene pesmi izjemno iskrene in pogosto težke, se v njenem razmišljanju vedno znova pojavljajo misli, ki ji predstavljajo oporo: "Na koncu bo vse okej. Če ni okej, ni konec. Vedno obstaja upanje, vedno je možnost, da bo boljše. In tudi bo boljše. Brez dvoma bo boljše, če si dovoliš, da bo boljše".
Literatura je samo začetek, potem se odpre ogromno različnih tem
Prostor, kjer so mladi slišani
Jošt Teran, mentor Produkcijske šole, ki je letos januarja praznovala 30 let delovanja, poudarja, da je bilo v začetku bistveno ustvariti okolje, v katerem mladi niso ocenjevani, ampak predvsem slišani: "Že od začetka se mi je zdelo ključno, da mladi v projektu dobijo prostor za to." Ob tem posebej izpostavi sodelovanje s pisateljem Žigo Gombačem. "Z Žigo sva hitro našla skupni jezik in se dobro dopolnjevala. Največ, kar sva lahko naredila, je bilo, da sva ustvarila varen prostor za mladostnike. Od tam naprej se je ta 'čarovnija' kar sama začela odvijati," razlaga Teran. Toda obenem poudarja, da se ta čarovnija ni zgodila čez noč. "Mladi so na začetku pogosto zadržani. Včasih dolgo le opazujejo ali ustvarjajo brez besed, potem se zgodi preobrat. Nekdo, ki je še malo prej molčal, nenadoma napiše pesem, ki preseneti vse prisotne. Takrat vidiš, kako pomembno je biti potrpežljiv in jih samo spodbujati," še doda.
Posebnost Produkcijske šole je, da ne deluje kot klasična šola, temveč kot prostor, kjer se najprej išče zanimanje posameznika. "Ne začne se pri ocenah ali učnem načrtu, temveč pri posamezniku in njegovih interesih. Program se prilagaja mladim – od ustvarjalnega izražanja do praktičnih veščin –, da ponovno pridobijo občutek varnosti in sprejetosti. Šele nato pride učenje," mentor. Pomemben del procesa je tudi, da se delo z mladimi ne konča v učilnici. Srečanja Terana ter njegovih sodelavcev in mentorjev Majde Milavec, Mete Rant in Mihe Steleta z mladostniki se nadaljujejo na izletih, v vsakdanjih neformalnih situacijah in drugod, kjer se odnosi zares poglobijo.
Produkcijska šola za mladostnike
"Program Produkcijska šola je namenjen mladostnikom med 15. in 18. letom, ki so zaradi različnih razlogov prekinili šolanje na srednješolski stopnji ali pa jim za zaključek osnovne šole manjka še nekaj obveznosti. Omogoča jim pridobivanje ustreznih navad, izkušenj in znanj za uspešno vrnitev v sistem izobraževanja ali zaposlitev. Mladostniki se učijo različnih veščin, kot so računalništvo, šivanje, kuhanje, imajo različne kreativne delavnice, učijo se socialnih veščin, hodijo na izlete, obiskujejo muzeje, razstave in drugo," pojasnjuje mentorica Majda Milavec.
Vsak mladostnik je deležen individualne obravnave. Cilji programa so, da hodijo redno v Produkcijsko šolo, da se vključujejo v vrstniško skupino, da ponovno vzpostavijo dnevno rutino pridobivanja in utrjevanja novih znanj, spretnosti ter delovnih navad, učenja strategij reševanja problemskih situacij ter drugih veščin. Med programom pa lahko opravljajo manjkajoče izpite na šoli. Sestavni del programa sta tudi poklicno informiranje in svetovanje staršem. Šolanje v Produkcijski šoli je brezplačno, starši pokrijejo le morebitne stroške izletov.
Sporočilo pesmi je iskrenost
Žiga Gombač je v projektu Vključujemo in aktiviramo prvič dalj časa delal z ranljivo skupino mladih. "Imel sem občutek, kot da nekaj vračaš družbi," pravi. Začetek opisuje kot povsem odprt in nepredvidljiv. "Začeli smo s praznim belim listom papirja. Nismo vedeli, kaj bo nastalo. Srečanja so se iz tedna v teden poglabljala, besede pa so dobivale vse večjo težo. Imel sem občutek, da vsaka moja beseda pade na plodna tla. S pomočjo poezije smo prišli v globine src teh mladih ljudi, ki jih je že marsikdo v družbi odpisal," doda Gombač. Projekt po njegovih besedah ni ostal zgolj literarna delavnica, temveč je prerasel v proces, v katerem so se odpirali osebne zgodbe, stiske in odnosi. "Lahko bi rekel, da je sporočilo pesmi vseh teh čudovitih mladih iskrenost. Imajo tudi skupni imenovalec – vsi izhajajo iz realnih življenjskih okoliščin, zato v njihovih pesmih ni blefa. Ne pripovedujejo o nečem, česar ne bi poznali iz lastne izkušnje. Vsaka njihova beseda ima realno osnovo v njihovem življenju. Njihove besede izražajo stisko in nemoč, občutek odrinjenosti, hkrati pa so neverjetno iskreni, kar nas vedno znova osupne," še pove. Posebej izpostavi Parvi, pri kateri vidi izrazit ustvarjalni potencial. Prepričan je, da bo postala stalnica slovenske poezije. "Danes smo slišali tri pesmi, napisala pa jih je že ogromno in vsaka od njih presune in se nas dotakne, " še doda Gombač.
Starši pohvalili Produkcijsko šolo
Mladostnike na odru so ob branju pesmi spremljali tudi starši, sorodniki in prijatelji. Ena od mam mi je povedala, da se je njen sin po vključitvi v Produkcijsko šolo najbolj spremenil v tem, kako je začel dojemati samega sebe. "Pridobil je samozavest, boljšo samopodobo, naučil se je skupinskega dela in sprejemanja ljudi, ki so popolnoma drugačni od njega. Skupaj nam je uspelo. Rad hodi sem. Sprejeli so ga takšnega, kot je, z vsem, kar je prinesel s seboj," pravi sogovornica. Priznava, da preteklo obdobje za sina in njo ni bilo vedno lahko, vendar so ga zaradi podpore mentorjev lažje prestali. "Seveda smo imeli tudi kakšne borbe, kar je normalno, vendar smo jih s pomočjo strokovnjakov, ki delajo na tej šoli, veliko lažje prebrodili," še pove.
Podobno izkušnjo sta delila starša drugega mladostnika. Pravita, da sta sprva težko verjela, da obstaja okolje, kjer mladostnika ne poskušajo "popraviti", temveč ga najprej sprejmejo. Ko se je sin vključil v Produkcijsko šolo, se je predvsem zmanjšal občutek osamljenosti, ki je prej spremljal vso družino. "Zelo dobro je bil sprejet. Vsi so nas lepo sprejeli. Imamo same pozitivne izkušnje. Takrat, ko nam je bilo najtežje, so njegovi mentorji stali ob strani njemu in tudi nama kot staršema," je povedala mama. Sogovornika posebej izpostavljata tudi srečevanja z drugimi starši. "Ko prideš na sestanek in vidiš deset staršev, ki sedijo za isto mizo, ugotoviš, da imajo skoraj vsi enake težave, enake strahove in premagujejo zelo podobne izzive. Takrat vidiš, da nisi sam," je dodal oče.
Bil je večer iskrenosti, življenjskih izkušenj in poguma mladih
Literatura je samo začetek
Predstavnica JAK Mojca Bergant pa je še pojasnila, da v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo potekajo usposabljanja, ki jih vodijo priznani slovenski pisatelji in pesniki, pridružujejo pa se jim tudi ilustratorji ter drugi ustvarjalci. "Literatura je samo sidrišče oziroma začetek. Potem se odpre ogromno različnih tem," poudarja. V projekt se vključujejo različne ranljive skupine, kot so zaporniki, mladi do 30. leta z različnimi stiskami, osebe z izkušnjo duševnih težav in druge skupine na robu družbe.
Med njimi je tudi Produkcijska šola, saj njeni udeleženci ne obiskujejo običajnega izobraževalnega sistema. "Ti mladostniki so iz različnih razlogov izpadli iz običajnega sistema. Ne glede na vse so posebna skupina. To ni redna šola, zato smo jih vključili v projekt," sklene Mojca Bergant.
