Rozmari Petek
Zvok motorne žage na bazenu? Čemu vendar, so se danes spraševali obiskovalci bazenskega kompleksa Aqualatio v Slovenj Gradcu in pogledovali proti nenavadni ekipi, ki se je zbirala na zunanjem bazenu kopališča. "Tu zareži! Tako, ja. Pa še tukaj! Zdaj pa s krampom potisni ledeno ploščo pod led," je zbranim tempo narekoval predsednik Plavalnega kluba Slovenske Konjice Branko Ravnak. V led z debelino vsaj deset centimetrov so pod budnim očesom vodje kopališča Boruta Maroška z motorno žago vrezali štiri odprtine. "Ena bo za vstop, druga za izstop, ostali za varnost, da lahko ob težavah hitreje pomagamo," pojasni Ravnak. Medtem se je na vstop v vodo pripravljal Aleš Povše. Človek, ki se je kljub poškodbi hrbtenjače, nastali ob skoku v vodo, vrnil v vodo in postal celo inštruktor potapljanja, je bil "testni zajček" že v prvem poskusu potapljanja invalidov pod vodo pred dvanajstimi leti. Takrat so se tega podviga prvič nasploh (tudi v svetovnem merilu) lotili isti akterji, le da so led prebijali v Kočevskem jezeru. "Spomnim se, kako me je takrat zaradi mraza zeblo predvsem v lica; kot bi te nekdo zbadal z iglami. In kako se po izstopu iz vode nisi imel kje pogreti," je opisal Povše.
Ko je bilo vse pripravljeno, sta v ledeno vodo najprej stopila fotografa, izjemni podvodni fotograf Borut Furlan, ki v svetu podvodne fotografije sodi v sam vrh, ter vse bolj prodorna podvodna fotografinja in inštruktorica potapljanja Alenka Fidler, z nalogo vse dokumentirati. Sledil je vstop Povšeta. Zelo pogumno se je v bazen spustila še novinarka Pop TV Ana-Marija Ficko. "Najlepši pod ledom so mehurčki zraka, ki so videti, kot bi se pretakalo živo srebro," jim je prigovarjal Ravnak, medtem ko so se iz vode sprva slišali bolj vzkliki: "Pismo, kako je mrzlo!" Že po nekaj minutah so se slišali vzneseni komentarji, kako je krasno in edinstveno, po približno pol ure "tavhanja" pod ledom pa opazke, da ne čutijo prstov.
Pasti potapljanja v mrzli vodi je opisala specialistka abdominalne kirurgije Urška Gajšek, ki po strokovni plati že desetletje spremlja delo kluba in beleži, kako mrzla voda vpliva na potapljače s poškodbami hrbtenjače. "V vodi se telo ohlaja 24-krat hitreje kot na zraku. Potapljači s poškodbo hrbtenjače imajo že zaradi poškodbe okrnjeno termoregulacijo. Obenem morajo plavati z rokami, pri čemer je, v primerjavi s plavanjem z nogami, izguba telesne toplote dvakrat višja," našteva zdravnica. "Potapljači s poškodbo hrbtenjače želijo biti čim bolj podobni ostalim in izkusiti tudi hladno vodo. Voda je namreč medij, v katerem se počutijo najbolje. A vendar, potopi morajo biti kratki, plitki, po potapljanju pa se morajo čim prej osušiti," je poudarila. "Prstov na roki sploh ne čutim. Je pa vseeno bolje, ker lahko za razliko od tistega prvega potapljanja v Kočevju takoj stopim na toplo," se je nasmejal Povše in se sprva ogrel v notranjem bazenu, nato pa še v savni. Da ni ravno enostavno, je komentiral tudi Ukrajinec Ruslan Jankovski, trener tamkajšnjega judo kluba, ki se sicer rad "namaka" v svežih ledenih potokih in je, ko je videl "odprtine" v ledu, tudi sam preizkusil svoje meje. Šele v drugem poskusu mu je uspelo na dah preplavati razdaljo od ene do druge luknje v bazenu.
"Potapljanje pod ledom spada v najbolj zahtevno kategorijo potapljanja in zahteva veliko znanja in vrhunsko opremo. Tovrstno potapljanje je v Sloveniji zaradi relativno toplih zim redkost. Razmere v Slovenj Gradcu so k sreči takšne, da se jih ne bi sramovali niti v Sibiriji," šaljivo pripomni Ravnak. "Prav tako je vedno manj tistih, ki to znajo, saj je sodobno potapljanje omejeno na vikend tečaje in ekskurzije v topla morja. Pred trinajstimi leti smo prav mi, Slovenci, s potopom pod led na Kočevskem jezeru premaknili letvico potapljanja oseb po poškodbi hrbtenjače (paraplegiki in tetraplegiki) tako visoko, da je do danes ni preskočil še nihče na svetu. Gre za edinstven podvig v svetovnem merilu," je dodal, zato ga bodo predstavili tudi na mednarodnih dogodkih v tujini.
