V sodni palači v Nürnbergu (Justizpalast Nürnberg) so se 20. novembra pred osemdesetimi leti začeli znameniti nürnberški procesi, na katerih so za zločine med drugo svetovno vojno sodili vodilnim nacistom. Po drugi svetovni vojni so zaveznice ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Francija v Londonu 8. aprila 1945 ustanovile Mednarodno vojaško sodišče s sedežem v Nürnbergu. Kasneje je po londonskem sporazumu k sodišču pristopilo še 19 držav, med njimi tudi tedanja Jugoslavija. Nürnberški sodni procesi kot pravno usklajen zavezniški odgovor na najhujša dejanja zoper človeštvo so ne glede na še vedno različna mnenja pravnikov pomembno pripomogli k vsebinskemu oblikovanje mednarodnega in humanitarnega prava.
Mnogi raziskovalci sklepnega poglavja druge svetovne vojne opozarjajo, da so nürnberški procesi pustili kar nekaj odprtih vprašanj. Sploh o obstoju pravnih temeljev in morebitnih alternativnih načinov kaznovanja arhitektov nacistične ideologije, politike in vojne agresije. Pripominjajo, da bi bilo lahko samo kaznovanje zaradi neobstoja trdnih pravnih podlag arbitrarno. To se seveda ni zgodilo, saj si je zmagovita zavezniška stran izbrala transparenten in pravno podprt način dokazovanja (ne)krivde nacističnih obtožencev. Pri tem so bili celo deležni kritik mnogih predstavnikov žrtev nacistične zločinske politike, ki so terjali množične obsodbe ne samo vodilnih nacistov, pač pa vseh vojnih zločincev iz vrst SS in tudi najvišjih vojaških poveljnikov Wehrmachta. Ne glede na drugačna mnenja pravnih strokovnjakov o pravičnosti procesov pa se moramo strinjati s tistimi, ki argumentirano dokazujejo, da so sojenja nacističnim vojnim zločincem personifikacija zmage vrednostne podstati pravičnega prava nad arbitrarnostjo vojne.
Prvo sojenje najvišjim nacističnim voditeljem (brez Adolfa Hitlerja in Josepha Goebbelsa, ki sta si sodila sama), se je v Nürnbergu, v "rojstnem mestu" nacistične stranke in v mestu, v katerem je bila leta 1935 sprejeta Nürnberška rasna zakonodaja, začelo 20. novembra 1945. Mednarodno sodišče so oblikovale zmagovalke druge svetovne vojne, torej Francija, takratna Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija. Zanimivo, da je bila ta sprava proti ustanovitvi sodišča. Za takšen začetek sojenja so se medvojne zaveznice ZDA, Velika Britanija in takratna Sovjetska zveza odločile že z moskovsko deklaracijo z dne 1. novembra 1943. V deklaraciji so namreč zapisali, da naj glavnim zločincem sodi mednarodno vojaško sodišče, preostalim zločincem in kršiteljem vojnega in civilnega prava naj sodijo v državah, kjer so zagrešili zločine.
Nürnberško sodišče so sestavljali štirje sodniki in štirje namestniki, po eden iz vsake od štirih zaveznic, glavni tožilec pa je bil Američan Robert H. Jackson. Pristojnost nürnberškega sodišča je bila omejena na tri kategorije kaznivih dejanj, ki so jih storile "osebe, ki so delovale v interesu evropskih držav sil osi": na zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti. V sklopu nürnberških procesov je potekalo glavno sojenje ter še dvanajst t. i. nadaljevalnih procesov. Pred sodnike je najprej stopilo 22 zajetih nacističnih voditeljev zaradi vojnih zločinov v času druge svetovne vojne 1939-1945. Kot je bilo pričakovati, so se vsi izrekli za nedolžne. Glavni sodni proces je trajal skoraj leto dni, do 1. oktobra 1946, ko je bilo dvanajst predstavnikov nacističnega režima obsojenih na smrt z obešenjem. Med njimi so bili rajhsmaršal Hermann Göring, šef SD Ernst Kaltenbrunner, notranji minister Wilhelm Frick, rasni ideolog Alfred Rosenberg, feldmaršal Wilhelm Keitel, general Alfred Jodl, gauleiter Julius Streicher, guverner Nizozemske Arthur Seys Inquart in nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop. Tesni sodelavec Adolfa Hitlerja in vplivni tajnik nacistične stranke Martin Bormann je bil obsojen na smrt v odsotnosti. Kasneje se je ugotovilo, da je leta 1945 storil samomor. Herman Göring je dan pred načrtovano usmrtitvijo storil samomor s cianidom. Kje ga je tako dolgo skrival, vse do danes še ni docela pojasnjeno. 16. oktobra 1946 so obesili deset obsojenih. Trije obtoženi so prejeli dosmrtno zaporno kazen, štirje pa od deset do dvajset let zapora. Trije obtoženi so bili oproščeni.
Poleg sojenja in kaznovanja posameznikov je bilo nürnberško sodišče pristojno tudi za razglasitev določenih skupin ali organizacij za kriminalne. To je omogočilo kazenski pregon številnih posameznikov zgolj zaradi njihovega članstva v takih organizacijah, kot sta bili na primer nacistična stranka NSDAP ali enote SS in Gestapo. Sodno dvorano, v kateri je potekalo sojenje, so leta 2010 spremenili v muzej. Obiskovalci si lahko ogledajo izviren videoposnetek in poslušajo zvočni zapis sojenja, vstopijo pa lahko tudi v dvorano, v kateri so se Hermann Göring, Rudolf Hess, Julius Streucher in drugi nacistični veljaki zagovarjali zaradi storjenih zločinov.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
