V Sloveniji se radi pohvalimo, da imamo veliko gozda. Skoraj v vsakem strokovnem ali znanstvenem članku s področja gozdarstva, pa tudi v drugih, avtorji v uvodu navajajo, da je Slovenija gozdnata dežela in da gozd prekriva 60 odstotkov njene površine.
Površina gozdov se v Sloveniji povečuje, in to v glavnem na račun ekonomsko šibkih območjih, s katerih se ljudje izseljujejo. Travniške in poljedelske površine pa se zaraščajo z različnimi pretežno gozdnimi grmovnimi in drevesnimi vrstami. Zaraščajoče se površine še niso gozd, ker ne izpolnjujejo večnamenske vloge. Gozd, ki bo trajno izpolnjeval številne funkcije, bo lahko nastal, če bodo lastniki zemljišč skozi njegov celotni razvoj vlagali. Za zdaj pa zaraščajoče se površine opravljajo le kakšno ekološko in socialno funkcijo.
Kot primer izseljevanja prebivalstva in zaraščanja kmetijskih površin lahko navedemo Haloze. V gozdnogospodarski enoti Rodni Vrh, ki leži v osrednjem delu Haloz, je bilo samo v obdobju 2004-2013 evidentiranih 126 ha zaraščajočih se kmetijskih površin, na katerih prevladuje začetna oziroma pionirska vegetacija.
V Sloveniji se gozd širi predvsem tam, kjer ga je že danes veliko. To je tudi v prej navedeni gozdnogospodarski enoti. Krči pa se tam, kjer ga je že danes malo. Od slovenske obale do Prekmurja lahko vidimo, kako se v kmetijski in primestni krajini gozd umika urbanizaciji, infrastrukturi, kmetijstvu in še mnogim drugim dejavnostim. Zaradi naštetih družba uničuje naravo in njen gozd. V kmetijski in primestni krajini pridejo močno do izraza ekološke in socialne funkcije gozdov. Te funkcije vplivajo na kakovost življenjskega okolja in zdravje ljudi. Niso merljive, vendar so za življenje pomembnejše kot lesno proizvodne. Žal povsod tam, kjer je močna poselitev in razvita gospodarska dejavnost, družba pretirano krči gozdove. Iz gospodarskega načrta gozdnogospodarske enote Zgornje Dravsko polje za obdobji veljavnosti 2000-2009 in 2010-2019 - ta enota je zgled močne urbanizacije in gospodarske dejavnosti - je razvidno, da je bilo v navedenih obdobjih, to je v dobrih dveh desetletjih, za različne namene izkrčenih kar 104 ha gozdov ali v poprečju 5,2 hektarja na leto. Še več kot gozdov pa je bilo pozidanih ali drugače uničenih najboljših njiv. Ugotavljamo, da se v kmetijski in primestni krajini podravske regije v obdobju po osamosvojitvi tudi površine gozdov zmanjšujejo. Žal tudi krčenje gozdov predstavlja nepovraten proces. Na primeru mariborskega gozdnogospodarskega območja, ki predstavlja podravsko regijo, je bilo v samo dveh desetletjih, to je v obdobju 2001-2020, izkrčenih 774 ha gozdov ali v povprečju 38,7 ha na leto. Za boljšo ponazoritev je to površina velikosti 7,74 km2. Velikokrat ostanejo krčitve gozdov javnosti prikrite, ker jih je veliko znotraj gozdnih kompleksov ali so izvedene tako, da so čim manj vidne. Zato je pogosto tudi odziv javnosti majhen. Gozdnatost v kmetijski in primestni krajini podravske regije je po stanju iz leta 2020 le še 25-odstotna.
Kljub temu da se v območju veliko površin zarašča, pa je bil obseg krčitev tolikšen, da se je površina gozdov v njem v dveh desetletjih zmanjšala za 1,6 odstotka. Pretežna večina gozdov ima zelo poudarjeno lesno proizvodno funkcijo, ki je njihova primarna. Če je bilo na podlagi meritev gozdnih fondov ugotovljeno, da priraste v gozdovih obravnavanega gozdnogospodarskega območja na leto v povprečju 8,97 m3 lesne mase na hektar, izgubimo za zmeraj na navedeni izkrčeni površini poleg številnih ekoloških in socialnih funkcij trajno še dobrih 6900 m3 lesne mase letno. Ob tolikšni vsakoletni izgubi lesa bi se morala družba zamisliti. In to tudi zato, ker so gozdovi edini obnovljivi energetski vir in naša pljuča.
Zaključimo lahko, da je gozdov vse manj tam, kjer bi jih ljudje za zdravo življenje nujno potrebovali. Uničevanje njiv in gozdov je danes bolj ali manj sočasno in se nadaljuje z enako intenziteto. Ljudje se bodo zaradi uničevanja zelenih površin in gozdov vse bolj soočali s pomanjkanjem in slabšo kvaliteto vode, onesnaženim zrakom, hrupom in mnogimi drugimi negativnimi vplivi. Država in lokalne skupnosti ponekod zanemarjajo pomen ekoloških in socialnih funkcij gozdov. Že danes bi morale dati prednost zdravemu življenjskemu okolju in zdravju ljudi, ne samo kapitalu. Zavedati se je tudi potrebno, da je ponekod okolje že močno preobremenjeno in bi bilo potrebno tam ustaviti ali vsaj zelo zmanjšati nadaljnjo urbanizacijo in industrializacijo, če želimo ljudem in naravi dobro.
Mag. Drago Nemec, u. d. i. g., Slovenska Bistrica
