Presenetljiv prvi korak nove slovenske vlade! Namesto koraka za razvojni preboj, kot pravijo, imamo preboj prekopavanja in pokop žrtev zaradi druge svetovne vojne. Pater Karel Gržan bi verjetno rekel, da so ti prižigalci sveč hujskači polarizacije (berite njegovo knjigo Vstanite, v suženjstvo zakleti).
Povojni poboji niso slovenska posebnost, temveč pogost pojav po vsej takratni Evropi. Konec druge svetovne vojne 9. 5. 1945 ni prinesel slavnostnega trenutka konca grozot. Ponekod je to bil začetek grozodejstev. To je bila vojna za narod, religijo in ideologijo. Knjiga Keitha Lowa Podivjana celina je prvi natančni pregled dogajanja med letoma 1945 in 1949.
Če ne bi bili mi kristjani 22. 6. 1941 z Barbarosso napadli neverne Rusije (takrat ZSSR), potem še danes ne bi vedeli, kaj je komunizem, za katerega pa danes velja samo ameriška razlaga, kaj to je. Vedno bolj se obnašamo kot Butalci in se sprašujemo, kdo je kriv, da je k nam prišel neverni komunizem.
Vse vojne za sabo puščajo premnoga grobišča. Najbolj točno opisuje nastanek grobišč v Nemčiji James Bacque v knjigi Druge izgube, za katere avtor pravi, da so zamolčani del 40-letne zgodovine v Nemčiji. Skrivali so namreč zločinsko delo generala Eisenhowerja po koncu vojne, ki je z načrtno lakoto pomoril več kot milijon jetnikov in jih dal pokopati v sramotna grobišča brez obeležij.
Danes je v Nemčiji za reševanje problemov grobišč organizirano humanitarno društvo Volksbund. Podatke sem našel za leti 2012 in 2013, takrat so letno dajali za pokope vojakov in jetnikov cca 38 milijonov evrov. Vsako leto so imeli do 45.000 ekshumacij. Zapisali so, da je še celo po 60 letih to njihova temeljna naloga.
Občine so tam odgovorne za vzdrževanje grobov in obveščanje o najdenih novih. Na Saškem je na 900 vojaških pokopališčih pokopanih 150.000 žrtev. V letih 2012/2013 so pisali, da še vedno najdejo nove grobove. Tudi v deželi Brandenburg še odkrivajo nove grobove, zlasti pri gradnji in posekih gozdov. Letno je odkritih okoli 300 grobov.
Kvaliteta krščanstva naj se ne išče z obsojanjem drugih, ker je za nami preveč grozot, ki smo jih mi kristjani sami počeli. Naj navedem samo eno, to je skoraj 300 let sežiganja čarovnic, mater mnogih otrok, na grmadah (1484-1782). Le kake dostojne pokope so imele te nesrečnice? Naj nas ne moti časovna oddaljenost, evangelij je bil isti kot danes.
Zanimivo je tudi tekmovalno naštevanje milijonov mrtvih zaradi komunizma, kar pomaga vzbujati strah pred njim. Ne bi bilo narobe, če bi naštevali tudi milijone, ki jih omenja duhovnik Bartolomé de las Casas (1484-1566) v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, kjer pravi, da je v prvih desetletjih po prihodu kristjanov v Ameriko nasilno umrlo 75 milijonov Indijancev. Sami si lahko naprej izračunamo, koliko milijonov je to po nasilnem pokristjanjevanju na treh kontinentih.
Imamo še druge datume iz zgodovine, ki bi si tudi zaslužili pozornost v kakršni koli obliki ali celo s prižigi sveč. Interesanten datum bi bil na primer 13. 6. 1782, ko je bila v Švici umorjena zadnja čarovnica Anna Göldi. Potem je končno Marija Terezija s sinom Jožefom prepovedala to krščansko zablodo.
Posebno zanimiv bi bil tudi datum 8. 5. 1876, ko je umrla Aboridžinka Truganini (1812-1876) z otoka Tasmanija, o kateri sem tudi že pisal. Razglasili so jo za zadnjo predstavnico staroselcev Aboridžinov. Njene ostanke so dali v muzej v glavnem mestu otoka Hobartu. Po njeni smrti je tamkajšnja oblast objavila, da so Aboridžini na otoku Tasmanija iztrebljeni. In to je torej bila 100-odstotna "zmaga" nekega monoteizma, tokrat krščanskega, ne prva in ne zadnja!
V Sloveniji je bilo med drugo svetovno vojno seveda najhuje v Ljubljanski pokrajini, kjer je divjala prava verska vojna v stilu Mojzesa, ki je pobijal tiste, ki niso imeli prave vere, kot piše Sveto pismo. Nadškof Gregorij Rožman je izjavljal, da je bolje živeti pod okupatorjem kot pod nevernim komunizmom. Moji starši so to "srečo", kako je "bolje živeti pod okupatorjem", doživeli, ko so čez noč prepovedali slovenski jezik in vsem vzeli narodnost, pa tudi poročne listine v cerkvi sta dobila v nemščini. V vsaki trgovini si takoj moral govoriti nemško in imeti samo nemške dokumente ter postati Nemec. Ta verska vojna v Ljubljanski pokrajini je naredila tudi mnogo hudih jam. Na srečo je Štajerce rešil škof Ivan Tomažič, da nismo imeli v Sloveniji še ene verske vojne in še več hudih jam. Mislim, da ga Cerkev še vedno ignorira. Lahko pa rečemo, če bi te hude jame naredila kaka krščanska vojska, potem še danes ne bi našli nobene!
Alojz Filipič, Gornja Radgona
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
