Nedavne državnozborske volitve v Sloveniji so ponovno razgalile globoko politično razdeljenost naroda. Tesen izid med vodilnima strankama in razdrobljen parlament sta ustvarila zahteven teren za sestavo stabilne vladne koalicije. Medtem ko se strankarski veljaki v zakulisju pogajajo za ministrske stolčke, državljani z zaskrbljenostjo opazujejo dogajanje, polno prelomljenih predvolilnih obljub o tem, kdo bo s kom pripravljen vladati.
Med prebivalstvom je mogoče zaznati precejšen del javnosti, ki z veliko mero nezaupanja zre v morebitno novo vlado pod taktirko Janeza Janše. Kritiki mu očitajo, da s svojo politiko sledi predvsem interesom kapitala, bogatejših slojev ter privatizaciji javnih dobrin – s poudarkom na zdravstvu –, medtem ko naj bi bil položaj malega človeka potisnjen na stranski tir. Po njihovem mnenju so se desne stranke že predčasno dogovorile o rušenju prejšnje vlade, kar vidijo kot načrten boj za oblast in ne za blaginjo naroda.
Hkrati pa ne smemo prezreti tistega dela volilnega telesa, ki v isti politični smeri vidi edino pravo rešitev. Podporniki desnosredinskega bloka verjamejo, da so prav njihovi gospodarski ukrepi tisti, ki prinašajo prepotrebno razbremenitev podjetij, večjo učinkovitost javnega sektorja in dolgoročno gospodarsko rast. Prepričani so, da bi večja konkurenca in vključevanje zasebne pobude prinesla boljše storitve za vse.
Ne glede na to, kateri politični pol posameznik podpira, pa obe strani druži ista težava: nerealna predvolilna retorika. V času kampanje so imeli vsi polna usta obljub o zniževanju davkov in razbremenitvi plač. Nihče pa državljanom ni odkrito povedal krute resnice – od kod bo država črpala denar za delovanje vrtcev, šol, zdravstva in za pokojnine, če se davčna blagajna izprazni?
Odgovor na to vprašanje se žal prepogosto skriva v nenehnem zadolževanju. Kot opozarjajo kritični državljani: "Zadolži se lahko vsako tele in koplje vedno večjo luknjo narodu." Pogled na suhe številke jim daje pravo težo. Bruto dolg države Slovenije namreč po zadnjih uradnih podatkih znaša že približno 46,3 milijarde evrov, kar predstavlja okoli 65,7 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Če ta ogromni znesek razdelimo med približno dva milijona prebivalcev, si vsak od nas – vključno z novorojenčki – na ramena naloži nekaj več kot 22.000 evrov državnega dolga.
Še bolj zgovoren pa je podatek o letnih obrestih, ki jih država plačuje za najeta posojila. Ker so se razmere na finančnih trgih v preteklih letih zaostrile, Slovenija danes za plačilo obresti letno nameni od 700 do 800 milijonov evrov. To so astronomski zneski, ki ne gredo za gradnjo bolnišnic, popravilo cest ali višje pokojnine, temveč neposredno v roke finančnih upnikov. Čeprav je Slovenija v primerjavi s povprečjem držav evroobmočja še vedno zmerno zadolžena, je skrb upravičena. Vsak dodaten evro dolga pomeni večje tveganje za prihodnje generacije.
V parlamentarnih sistemih so politični kompromisi po volitvah neizogibni. A državljani imajo vso pravico zahtevati transparentnost in finančno odgovornost. Iskanje všečnih glasov z obljubami o nižjih davkih, medtem ko se zadolženost države povečuje, vodi v slepo ulico. Odgovornost volivcev je, da od bodoče oblasti ne zahtevajo le lepih besed, temveč jasne izračune in dolgoročno vzdržne rešitve za vse družbene sloje.
Matija Repinc, Kidričevo
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
