Pišem iz Vukovskega Dola, iz Doma za ostarele Idila. O tem, kako je v samem domu, ne bom izgubljal besed. Naših pripomb v glavnem ne upoštevajo. Lahko pa povem, da imamo v našem "bifeju" cene namiznega vina, kisle vode in mleka tako visoke, kot jih ne najdete v nobeni gostilni v Mariboru in okolici! Potem lahko dobite sliko, kaj si lahko z ostankom denarja, ki nam ostane, ko poravnamo ceno bivanja v domu, še privoščimo. Večina stanovalcev doma nima niti približno tako visoke penzije, da bi si lahko sami plačali bivanje, in so odvisni od svojih sorodnikov. Namesto da bi v takšni ustanovi imeli nizke cene, nas dobesedno "lupijo"!
Moram pa pohvaliti osebje, ki skrbi za nas. Izrekam veliko zahvalo negovalnim sestram, medicinskemu osebju, čistilkam in tistim, ki delajo v pralnici.
Moram povedati, da je dom umeščen v prekrasno okolje. Tukaj živijo zelo pridni ljudje, ki vzorno skrbijo za svoje lepe hiše, za okolico hiš in za kmetije. Vse je lepo obdelano, v sedanjem času lepo pokošeno, njive zorane in posejane. Vmes so vinogradi, prav tako skrbno obdelani, in na trenutke se mi zazdi, da sem v Avstriji, na vinski cesti. Zjutraj nas prebuja kikirikanje petelinov, petje ptic in zdaj spomladi oglašanje kukavic - "idila"!
In sedaj naj povem, zakaj pravzaprav pišem. V domu sem že tretje leto. Ko sem ugotovil, da ne morem več živeti sam v hiši v Mariboru, so me kar iz bolnice pripeljali sem. Zaradi splošnega zdravstvenega stanja sem bil nekaj mesecev nepokreten in sem bival izključno v sobi. Z vsakim dnem sem bil boljši in sedaj lahko s pomočjo palice že hodim v okolico doma. Tu za našim domom pelje lepa cesta, s pločnikom in kolesarsko stezo, iz Pesniškega Dvora proti Jakobskemu Dolu. Prav po tem pločniku v glavnem vodi moja vsakodnevna hoja. In tu je problem!
Od lanskega poletja pa do danes, ko to pišem, ni bil ta pločnik niti enkrat očiščen. Na njem leži vse, od gramoza preko polomljenih vej do blata, ki ga traktorji nanesejo na pločnik, ko se vračajo z njiv, in še marsikaj drugega. Zdaj že nekaj dni leži med pločnikom in cesto kadaver povožene mačke. Na enem delu pločnika je že dva meseca odprt kanal, v katerega je napeljana gibljiva plastična cev in po njej speljana voda s sosednjega hriba. Tam sta na obeh straneh zapore postavljena prometna znaka in obdana z rdeče-belim plastičnim opozorilnim trakom. Vsak močnejši veter znaka podre in včasih mine tudi do tri dni, da ju postavijo nazaj.
Vem, da si bo marsikdo mislil, zakaj pišem to v časopis. Poklical bi na Občino Pesnica, pa bi bilo to urejeno v nekaj dneh. Pa to ni tako enostavno. Klical sem na občino, pa se mi nihče ni oglasil. Šele po petih dneh klicanja sem končno dobil gospo, da sem ji razložil, zakaj kličem. Prijazno me je prevezala v tajništvo, tam se mi je tudi oglasila prijazna gospa in mi povedala, da gospoda referenta, ki je zadolžen za ceste, ni mogoče dobiti. Na mojo prošnjo mi je blagovolila dati njegovo številko mobilnega telefona in začel sem klicati. Nisem štel, kolikokrat sem ga klical, in vsakič mu je telefon zvonil v prazno. Odziva ni bilo! Po nekaj dneh sem obupal in poklical v Pomgrad. Tam so mi povedali, da je ta cesta pod ingerenco Občine Pesnica. Odkrito povedano, sem naivno mislil, da bo to očiščeno vsaj v mesecu marcu, ki naj bi bil mesec čistoče. Ker ob tem pločniku leži tudi veliko odvržene embalaže, ki jo odmetavajo kolesarji, sem pričakoval, da bo tudi to v tem mesecu odstranjeno. Pa je še danes stanje takšno, kot je bilo prej. Pa razumi, kdor more!
Na koncu naj povem, da sem dolgoletni naročnik Večera, saj sem celo delovno dobo preživel v tiskarni Mariborski tisk, kjer sem dobrih dvajset let delal kot tehnolog za rotacijo, na kateri smo tiskali Večer in vse njegove edicije. Celo ko sem bil vojak, sem dobival Večer, z enodnevno zamudo sicer, in to zastonj! Tiskarna nam je vsem delavcem, ko smo bili v vojski, vsak mesec nakazovala pet tisoč starih dinarjev. Za boljšo orientacijo naj povem, da je takrat škatlica cigaret Filter 57 stala 150 starih dinarjev. Zlati časi!
Ko prebiram, kaj se pri Večeru dogaja, vam izrekam popolno podporo. Bodite uporni in se tem brezsrčnežem, ki jih zanima samo dobiček, postavite po robu. Če že ne za kaj drugega, zaradi nas bivših delavcev, ki smo dolga leta gradili ta časopis z željo, da bo vam mladim boljše, kot je bilo nam.
S srčnimi pozdravi!
Štefan Pušnik, stanovalec Doma za ostarele Idila
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
