Spoštovano uredništvo,
oba nedavna članka o regionalnem razvoju Slovenije – eden o "poti, ki ni brez ovir", drugi o "ukrepih po meri" – pravilno zaznavata simptome, a se hkrati izogneta jedru problema oziroma dejstvu, da Slovenija še vedno nima oblikovane srednje ravni političnega odločanja, pokrajin. Govorita o potrebi po večji usklajenosti, bolj ciljanih instrumentih in kakovostnejših projektih, vendar vztrajata znotraj okvira statističnih regij, ki je sam po sebi glavni razlog, da se regionalni razvoj v Sloveniji že leta ne premakne z mrtve točke.
Osrednja težava je preprosta: Slovenija nima regionalne ravni oblasti. Namesto nje uporablja statistične regije in regionalne razvojne agencije, od katerih pričakuje, da bodo opravile delo, ki ga ne morejo – in ga nikjer v Evropi ne opravljajo.
Regionalne razvojne agencije niso problem. So strokovne, pogosto učinkovite in potrebne. A so projektne organizacije, ne organi upravljanja oziroma političnega odločanja. Njihova naloga je priprava in koordinacija projektov, animacija partnerjev, pomoč pri razpisih in programih. Nimajo demokratičnega mandata, nimajo pristojnosti odločanja o ključnih razvojnih vprašanjih in nimajo lastnega razvojnega proračuna. Zato ne morejo voditi razvoja, temveč ga zgolj spremljajo in poskušajo optimizirati znotraj razpisne logike.
Ko oba članka govorita o "ukrepih po meri regij", v resnici govorita o boljšem upravljanju sistema, ki nima nosilca odgovornosti. Statistične regije, na katere se ti ukrepi nanašajo, niso politične skupnosti. So administrativni okvir za merjenje in delitev sredstev. Od njih ni mogoče zahtevati, da zmanjšujejo razvojne razlike, ker za to nimajo nikakršnega orodja. Lahko jih evidentirajo – in to tudi počnejo. Zmanjševati pa jih ne morejo.
Prav zato je ključno poudariti dejstvo, ki ga oba članka obideta: razvojne razlike v Sloveniji se ne zmanjšujejo, temveč se dolgoročno povečujejo. Gospodarska dejavnost, delovna mesta in dodana vrednost se koncentrirajo v osrednji Sloveniji. Obrobne in vzhodne regije izgubljajo prebivalstvo, zlasti mlade in izobražene. Dostop do storitev, zaposlitvenih možnosti in razvojne infrastrukture ostaja izrazito neenakomeren. Če bi obstoječi model deloval, bi se po dveh desetletjih regionalne politike razvojni trendi obračali in razvojne razlike med periferijo in centrom bi se zmanjševale. Pa se ne. Nasprotno, vse bolj se povečujejo.
Predlog Sinteze za oblikovanje osmih funkcionalnih pokrajin, ki je bil lani uradno predstavljen vladi in njenemu predsedniku, zato ni zgolj še ena razvojna pobuda, temveč poseg v samo logiko sistema. Ne predlaga izboljševanja obstoječega modela statističnih regij, ampak njegovo dopolnitev z manjkajočim členom: regionalno politično-upravno ravnjo med državo in občinami.
Bistvo predloga ni v številu pokrajin, temveč v tem, kaj bi te pokrajine bile. Ne statistični kompromis in ne nova projektna platforma, temveč nosilke pristojnosti, proračuna in odgovornosti za razvoj. V tem modelu regionalne razvojne agencije ne izginejo – ostanejo strokovna podpora pokrajinam in državi. A volan razvoja prevzame politično legitimna raven, ki lahko sprejema zavezujoče odločitve in zanje tudi odgovarja.
Primerjava z Avstrijo in Nemčijo je v tem pogledu neizprosna. Tam regionalna raven ni okrasek ali tehnični dodatek, temveč temelj upravljanja države. Dežele imajo pristojnosti, sredstva in demokratični mandat. Zato regionalna politika ni nabor projektov, ampak sistematično vodenje razvoja. Tudi ko razlike obstajajo, obstaja jasen naslov, kjer se z njimi ukvarjajo – in kdo zanje politično odgovarja.
Slovenija je ubrala drugo pot. Evropski koncept razvoja, ki temelji na prostoru in funkcionalnih območjih, poskuša izvajati brez regionalne oblasti. Rezultat je paradoks: vedno več strategij, vedno več razpisov, vedno več govora o regijah – in vedno večje razlike med njimi.
Oba članka sta zato dobra opisa problema, a slab odgovor nanj. Ponujata izboljšave sistema, ki ni srednja raven političnega odločanja in upravljanja razvoja. Preprosto povedano: statistične regije niso pokrajine. In tudi ne morejo postati, pa naj njihov sistem še tako izboljšujejo. Predlog Sinteze pa zahteva tisto, čemur se slovenska politika že desetletja izogiba: jasno odločitev, da regionalni razvoj brez pokrajin ne deluje.
Dokler bodo regije obstajale le kot statistika, bodo razvojne razlike rasle. In dokler bo odgovornost razpršena med projekte, agencije in ministrstva, ne bo nihče odgovarjal za rezultat. To ni več strokovno vprašanje. To je zdaj politična izbira.
Za Sintezo KCD Emil Milan Pintar, Ljubljana
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
