Veliko pozornosti se namenja obrambnim izdatkom, pri čemer se poraja dvom: poklicna ali naborniška vojska? Takoj povejmo: tudi za naborniško vojsko je potrebnega nekaj stalnega poklicnega jedra za urjenje nabornikov, upravljanje zahtevnih tehničnih sistemov in poveljevanje. Čudno, da celo obramboslovci svarijo pred stroški naborniške vojske, čeprav bi prav oni mogli in morali vedeti, kolikšno prednost v obrambi predstavlja številčna premoč. Navedimo primere.
Vzemimo enake robote (bodisi borce, drone, tanke, letala ...), ki jih upravlja umetna inteligenca. Tako je lahko zagotovljen nujen eksperimentalni pogoj ceteris paribus, ko se spreminja samo en parameter in ob vsaki spremembi beleži njena posledica.
Simuliramo spreminjanje razmerja sil n:1, n naj bo večji od 1 (n>1). Denimo 2:1, ali 3:1, ali 4:1, itd.
Kolikšen učinek ima n na izid boja? Zanimivo, ravna se po verjetnosti s faktorialo (n+1)!. To pomeni, da bi denimo v 100 simulacijah boja, pri premoči 2:1, en sam robot proti dvema zmagoval le v razmerju 1:5. Začetna premoč 2:1 prinese razmerje zmag 5:1. Pri razmerju premoči 3:1 je razmerje zmag 23:1. Pri razmerju 4:1 je razmerje zmag 119:1. Itd. Očitno je pri zamišljenih enakih robotih številčna premoč eksponentno odločilna za verjetnost zmage!
Podobne rezultate daje tudi t. i. kvadratni zakon. Ta prinaša pogoj, kadar se poveča število enakih robotov na eni strani in druga stran to skuša nadoknaditi s svojimi učinkovitejšimi roboti (tj. obdržati nespremenjeno ravnovesje moči). Podobno kot prej, učinkovitost se mora povečati s kvadratom. Denimo, pri prvotnem številčnem razmerju robotov 1:1 je kajpak tudi razmerje moči obeh strani enako 1:1. Če pa prva stran doseže premoč 2:1, mora druga stran za obdržanje ravnovesja povečati učinkovitost svojih robotov na kvadrat, tj. za štirikrat. Pri premoči 3:1 mora biti za obdržanje ravnovesja učinkovitost druge strani devetkrat večja. Pri 4:1 kar 16-krat večja. V obeh primerih se možnost za zmago eksponentno povečuje na strani številnejšega nasprotnika.
Opisane zakonitosti bojevanja so le vrh ledene gore, za katero se sme upravičeno verjeti, da dejansko obstaja. Seveda je mogoče morebitno nejevernost potešiti s širšo elementarno razlago. Pravzaprav bi bilo za javnost, spričo trenutne obilice praznega besedičenja, celo z malo matematične analitike dobrodošlo kvantitativno pojasniti bistvo bojnega dogajanja.
Kakorkoli, za obrambno učinkovitost in trdnost države je silno pomembna številnost branilcev. Zato nikakor ne more držati trditev, da bi bila naborniška vojska dražja od poklicne! Ne, enaka učinkovitost ene in druge se precej lažje doseže z naborniško vojsko! Eksponentno povečevanje tehnične učinkovitosti poklicne vojske ne more dohajati linearnega povečevanja števila borcev. Seveda je treba temu prilagoditi oborožitev, primerno za slovenske razmere. Zato je opremljanje sedanjih bataljonskih skupin po nareku Nata pač davek, ki ga bo moralo slovensko ljudstvo najbrž potratiti za tuji profit. Vendar tudi takojšen izstop iz Nata nikakor ne bi bila prava rešitev, kar pa bi pojasnila politična strategija.
Torej, bolje bi bilo porabiti znesek od zvišanja obrambnih izdatkov za ureditev življenjskih razmer vojaštva in se približati obstoječemu šolskemu sistemu. Usposobiti čim več borcev! Vojašnice naj bi postale namenske šole za urjenje kot sestavina celotnega izobraževalnega sistema. Držav, kakršni sta Švica in Avstrija, se noben agresor ne bo lotil brez zares upravičenega razloga. Tolikšna spoštljivost se z načelno držo gradi desetletja. Slovenija je v tem le polovično uspešna. Oznanja sicer politiko miru, a hkrati z orožjem sooskrbuje eno od vojskujočih se strani. Za dosego načelnosti se bo morala politika nad tem zamisliti.
Ivan Lah, Ljubljana
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
