Kaja Kallas in Mark Rutte sta po umskem potencialu, ki ga izkazujeta vsakič, ko spregovorita, sinteza intelektualne in vrednostne ravni aktualnih vodilnih Evropske unije in zveze Nato, ki se skupaj z ameriškim predsednikom Trumpom, potem ko se kaj srečajo ali slišijo, veselijo domnevnega napredovanja poti k mirovnim pogovorom z Rusijo, ne da bi slednjo o tem sploh kaj vprašali. Tipični račun brez krčmarja in, pričakovano, nov hladen tuš!
O visoki predstavnici EU za zunanjo in varnostno politiko. Nedavno je, brez kančka premisleka ali zadržka, izustila naslednje: "Za mir v Ukrajini, ki naj bo pravičen in trajen, mora Rusija oklestiti tako vojsko kot vojaške izdatke!" Nasmejala me je in sem ji pisal, da je bila pri tovrstnem pričakovanju preskromna, ker da bi morala zahtevati od Kremlja najmanj še opustitev jedrskega orožja, do zadnje konice, ter samopredajo Vladimirja Putina Haaškemu tribunalu, in to še z enosmerno, nepovratno vozovnico, ki bi jo plačal iz lastnega žepa. Minuli ponedeljek pa še ena cvetka iz njenih ust: "Če ruskemu predsedniku uspe zavzeti ukrajinski Donbas (neukrajinskega ne poznam, op. p.), bo zavzel celotno Ukrajino." Me srbi, da bi ji znova poslal pisemce in jo podučil, da bi do take zasedbe, glede na čas, ki ga je Putin potreboval za okupacijo Donbasa, lahko prišlo po vojni, ki bi trajala še dobrih 20 let, ob predpostavki, da bi se zahodna vojaška in finančna pomoč Ukrajini nadaljevala kot doslej ter da bi imel Zelenski še dovolj vojakov, morda hitreje, do 10 let, če bi ameriški predsednik Trump v celoti umaknil ZDA iz te zgodbe in prepustil vse breme pomoči Ukrajincem Evropi. Treba bi se bilo še vprašati, ali bi za dosego tega cilja kremeljski vladar, če bi ves ta čas seveda preživel, žrtvoval še eno celo generacijo ruskih vojakov in ali bi mu ruske matere to dovolile.
Po čem pa slovi generalni sekretar Nata? Po svoje tudi on po branju kristalne krogle. "Obstaja možnost, da bi Rusija v naslednjih petih letih napadla Nato," je dejal minule dni. Napad torej ne le na Evropo, temveč na zavezništvo v celoti, z ZDA vred! In mu pri tej zlovešči napovedi sledijo še nekateri evropski premieri, obrambni ministri ter generali. Pred le dvema mesecema pa je trdil, da "je Nato tako močen, da ga Rusija ne more napasti"!
Toda odmislimo svojevrstnost tovrstnih izjav in se vprašajmo, kaj nam pravzaprav sporočajo. Ne najdem drugega odgovora, kot da omenjeni figuri ne računata na sklenitev miru oziroma na uspeh prizadevanj Donalda Trumpa, ki naj bi preveč ustrezala ruskim pričakovanjem in zahtevam, to pa sta pripojitev celotnega Donbasa, poleg že anektiranega Krima, in trajna nevtralnost za Ukrajino. Vsak razumen smrtnik ve, da brez tega ne bo mirovnega dogovora. Realpolitika pač.
In ga ne bo niti ob vztrajanju samooklicane "koalicije voljnih", da bi varnostna jamstva Ukrajini zagotovila Evropa.
Kot sem zapisal v enem prejšnjih odzivov na vse to, me skrbi molk naših domačih vladarjev, od predsednice republike in premiera do pristojnih ministrov, od zunanje do obrambnega, nenazadnje do finančnega, glede na manever, ki ga nameravajo izvesti v Bruslju, da bi za nadaljnjo pomoč Ukrajincem uporabili 210 milijard evrov v Evropi zamrznjenega ruskega premoženja, navkljub mnogim opozorilom finančne, bančne in pravne stroke, da bi bil to nevaren precedenčni mednarodni rop, ki bi lahko spodkopal evropsko in svetovno finančno ureditev. Ko bi kasneje Rusija preko pravnih poti iskala in našla zadoščenje, bi samo mi, Slovenija, plačali nad 700 milijonov evrov glavnice in še zamudne obresti, ki bi glavnico celo presegle. Minister Boštjančič to ve, a ponižno sledi toku, kot celotna vlada. Da bi vsaj koga slišali pripomniti: "Draga domača javnost, Rutteja, Kallasovo in druge bolj temperamentne evropske voditelje kdaj pa kdaj zanese. Mi nevarnosti, da bi nas Rusi jutri napadli, ne vidimo!" Niti pod razno. Bilo bi lepo in pomirjujoče slišati še, da želimo prej verjeti v uspeh Trumpovih prizadevanj oziroma v sklenitev dogovora o končanju vojne in o čimprejšnji sanaciji odnosov z Rusko federacijo, da nam je sicer žal za Ukrajino, ki izgublja del svojega ozemlja, a da je to cena velikih napak, ki smo jih storili vsi, od Zelenskega do nas Evropejcev, od začetka tega konflikta. A kar slišimo, je: "Slovenija ostaja neomajna v stališču, da z orožjem in s silo ni mogoče spreminjati mednarodno priznanih meja!" Že ničkolikokrat slišana lajna, tokrat Fajonove, ki nas popelje nazaj na začetek in nam pove, da tudi naši še danes niso razumeli, zakaj je Putin vojno sploh začel. Ubogi mi.
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
