Na javnost se obračam kot oseba s sladkorno boleznijo tipa 1, dolgoletna uporabnica sodobnih medicinsko-tehničnih pripomočkov (senzor za kontinuirano merjenje glukoze in inzulinska črpalka) ter kot nekdo, ki vsakodnevno živi s posledicami odločitev zdravstvenega sistema.
Z zaskrbljenostjo spremljam informacije o načrtovanem znižanju cenovnih standardov za medicinsko-tehnične pripomočke na področju diabetesa. Takšna odločitev ne pomeni zgolj administrativne prilagoditve cen, temveč lahko ima dolgoročne posledice za dostopnost, kakovost zdravljenja in zdravstvene izide bolnikov.
Sodobni pripomočki, kot sta kontinuirano merjenje glukoze (CGM) in inzulinska črpalka, dokazano zmanjšujejo pojavnost hudih hipoglikemij, izboljšujejo čas v ciljnem območju (Time in Range), znižujejo variabilnost glikemije in zmanjšujejo tveganje za pozne zaplete (retinopatija, nefropatija, nevropatija, kardiovaskularni zapleti). Pri meni osebno so bile pred uvedbo senzorja in črpalke prisotne pogoste, nepojasnjene hude hipoglikemije. Zaradi njih mi je bilo celo svetovano, da ne bi smela voziti avtomobila. Po uvedbi sodobnih pripomočkov so hipoglikemije skoraj povsem izginile, stabilnost glikemije se je bistveno izboljšala, kakovost življenja pa neprimerljivo povečala. To ni vprašanje udobja. To je vprašanje varnosti.
In to ni le moja zgodba. To je realnost mnogih ljudi s sladkorno boleznijo tipa 1, ki vsakodnevno tehtamo odločitve, prilagajamo odmerke, preprečujemo padce in skoke glukoze. Sodobni pripomočki za vse nas, ki živimo s tveganjem akutnih zapletov, niso luksuz, temveč ključno orodje, ki pomeni razliko med nepredvidljivostjo in nadzorom nad boleznijo ter omogoča varno in stabilno obvladovanje sladkorne bolezni.
Zdravljenje poznih zapletov sladkorne bolezni predstavlja izjemno finančno breme za zdravstveni sistem. Gre za lasersko zdravljenje retinopatije, intravitrealne injekcije, dializo, amputacije, hospitalizacije zaradi hipoglikemij ali ketoacidoz, invalidnost in izgubo delovne zmožnosti.
Mednarodne študije že leta dokazujejo, da sta dobra urejenost glikemije in zmanjšana variabilnost dolgoročno cenejši kot zdravljenje zapletov. Zato se zastavlja povsem legitimno vprašanje: ali so v finančnih projekcijah upoštevani dolgoročni stroški zapletov, če bi zaradi znižanja cenovnih standardov prišlo do slabše dostopnosti sodobnih pripomočkov in obvladovanja same bolezni? Kratkoročni prihranek lahko dolgoročno pomeni bistveno višje izdatke.
Znižanje cenovnih standardov lahko povzroči umik kakovostnih dobaviteljev s slovenskega trga, omejeno izbiro ali dostopnost, prehod bolnikov na manj učinkovite oblike zdravljenja, povečano breme za družine, zmanjšanje enakosti v dostopu do sodobne terapije in povečanje tveganja za pojav urgentnih stanj in tudi poznih zapletov sladkorne bolezni.
Slovenija je bila doslej država, ki je osebam s sladkorno boleznijo omogočala sodobno zdravljenje brez doplačil in s tem postavljala visok standard obravnave. Znižanje standardov pomeni velik korak nazaj.
Kljub zelo doslednemu vodenju bolezni in rednim kontrolam se lahko pojavijo zapleti. Sama sem bila obravnavana marca lani na redni letni kontroli očesnega ozadja brez zaznanih diabetičnih sprememb. Konec julija mi je počila žilica, bila sem temeljito pregledana pri okulistu, sledile so mesečne kontrole do novembra, pri katerih prav tako ni bilo znakov diabetične retinopatije. Nato pa sem bila letos napotena na lasersko zdravljenje zaradi krvavitev.
To kaže, kako nepredvidljiv je lahko potek bolezni, tudi ob odgovornem in vestnem vodenju. Prav zato je še toliko pomembneje, da imamo bolniki dostop do sodobnih pripomočkov, ki zmanjšujejo glikemična nihanja in dokazano znižujejo tveganje za napredovanje zapletov. Težko si predstavljam, kakšen bi bil potek bolezni brez sodobnih pripomočkov, ki mi omogočajo nadzor, preprečujejo hude hipoglikemije in zmanjšujejo glikemična nihanja. Če bi bila še vedno na injekcijah brez senzorja, bi bilo moje tveganje objektivno večje.
Vljudno vas pozivam, da se pri odločitvah upoštevajo klinični dokazi, vključijo diabetologi in predstavniki pacientov, izvede transparentna analiza dolgoročnih stroškov, celovito oceni tveganje, da bi znižanje standardov vodilo v slabšo obravnavo, več akutnih zapletov in dolgoročno višje stroške zdravljenja, ter zagotovi ohranitev dostopa do sodobnih pripomočkov brez dodatnega finančnega bremena za bolnike.
Sladkorna bolezen je vseživljenjska bolezen. Odločitve, sprejete danes, bodo vplivale na zaplete čez 10, 20 ali 30 let. Gre za dostojanstvo, varnost in dolgoročno zdravje ljudi, ki vsak dan vlagamo izjemen trud v obvladovanje bolezni ter ostajamo aktivni člani družbe. Odločitev o znižanju standardov ne sme ogroziti tega napredka.
Mojca Emeršič, Majšperk
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
