Obrambna industrija: Del katere Evrope bo Slovenija?

Konec januarja so finančni ministri Nemčije, Francije, Italije, Nizozemske, Poljske in Španije imeli videokonferenco. Povezali so se z namenom, da bi razpravljali o krepitvi evropske suverenosti, konkurenčnosti in obrambnih zmogljivosti. Gre za tako imenovani format E6 - nemško in francosko pobudo, da bi se šest najmočnejših gospodarstev Evropske unije v tem pogledu tesneje in hitreje povezalo. Kot so po sestanku sporočili z nemškega finančnega ministrstva, ki ga vodi Lars Klingbeil, so pri tem identificirali štiri prioritetna področja, na katerih so potrebni "odločni ukrepi in hiter napredek". Eno od ključnih področij je povezano z obrambo, tako naj bi omenjene države okrepile usklajevanje svojih obrambnih izdatkov s poudarkom na skupnih obrambnih sistemih in javnih naročilih. Kot je znano, je bil z namenom krepitve evropske obrambne industrije že maja lani na ravni EU vzpostavljen instrument SAFE (Security Action For Europe), v sklopu katerega je bilo državam članicam skupno na voljo 150 milijard evrov ugodnih posojil za nabavo obrambne opreme. Pri tem je instrument namenjen tudi skupnim nabavam držav članic in zagotavljanju potrebne obrambne opreme Ukrajini. Za pridobitev tega denarja se je odločilo 19 držav članic, med njimi pa ni Slovenije. Kot smo v Večeru že poročali, so na ministrstvu za finance, ki ga vodi Klemen Boštjančič, ocenili, da se lahko Slovenija v ta namen ugodneje zadolžuje na trgu. Od omenjenih šestih držav se za pridobitev posojila v sklopu SAFE nista odločili le Nemčija in Nizozemska. Po sestanku so sicer na nemškem finančnem ministrstvu še zapisali, da morajo države članice nadaljevati nacionalno izvajanje skupnih pobud EU, da bi lahko v celoti izkoristile potencial obrambnih naložb. Obrambni izdatki pa morajo biti vključeni v naslednji večletni finančni okvir kot prednostna naloga, so še zapisali. "Poleg tega je pomembno zagotoviti, da bo obramba gonilo inovacij in rasti." Obramba pa torej ni edino področje, na katerem bi lahko omenjenih šest držav okrepilo sodelovanje. Med preostalimi ključnimi stebri sta še unija kapitalskih trgov in krepitev vloge evra, kar predvideva tudi digitalni evro in evropske plačilne sisteme. Poleg tega pa še zagotovitev oskrbe s kritičnimi surovinami.  

V luči negotovih razmer ob globalnih geostrateških premikih tako najmočnejše države EU razpravljajo o tem, da bi okrepile integracijske procese ne glede na ostale države članice. Gre za še en predlog v smeri tako imenovane Evrope več hitrosti, v zgodovini evropskega povezovanja jih je bilo že več. "Mi dajemo zagon, druge države pa so dobrodošle, da se nam pridružijo," pravi Klingbeil.  

Bi morala Slovenija biti del te skupine? 

Sama pobuda seveda še ne zagotavlja, da bodo te namere tudi dejansko uresničene. Se pa odpira vprašanje, ali bi se morala tudi Slovenija pridružiti tej skupini. "Vsekakor bi bilo za Slovenijo dobro, če bi bila blizu tega," meni obramboslovec in nekdanji evropski poslanec dr. Klemen Grošelj, opozarja pa, da ima omenjena skupina držav že v osnovi veliko težav. "Če pogledamo, kako so te države integrirane znotraj Evropske unije, vidimo, da so med njimi precejšnje razlike. Recimo Poljska ni v evrskem sistemu, kar je že en velik izziv." V vsakem primeru bi morala Slovenija na področju obrambe v večji meri izkoristiti mehanizme, ki so na voljo na ravni EU, predvsem v sklopu instrumenta SAFE: "Naredili smo veliko napako, da se nismo temu pridružili, ker se zdaj jasno vidi, da ne gre več samo za kredite, temveč za razvoj skupne obrambne industrijske baze, kar je očitno eden izmed ciljev te pobude." 

Do višanja obrambnih izdatkov je zadržan del prebivalstva in politike tako v Sloveniji kot v nekaterih drugih evropskih državah, a Grošelj meni, da to vprašanje ne bo odločilno pri nadaljnji integraciji znotraj EU. "Gre predvsem za vprašanje, kako se bodo sprejemale odločitve znotraj Evropske unije," poudarja Grošelj in ocenjuje, da gre pri skupini šestih držav v večji meri za države, ki jih motijo razna oviranja odločevalskih procesov znotraj EU, ki so posledica ravnanja določenih držav oziroma njihovih voditeljev, recimo predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana. "Te države torej želijo narediti korak naprej in menim, da pri tem vprašanje obrambe ni ključno, temveč je to verjetno najširši skupni imenovalec med temi državami." Po mnenju Grošlja bodo pri nadaljnji integraciji pomembnejša vprašanja unije kapitalskih trgov, odločanja s kvalificirano večino ter skupne zunanje in varnostne politike.

Ideje o krepitvi povezovanja vedno glasnejše 

Ideje o krepitvi evropskega povezovanja pa so vedno glasnejše tudi izven navedene pobude. V kontekstu EU se že 15 let ni toliko govorilo o federaciji kot danes, pravi profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Marko Lovec. "To je pred tem postala že skoraj ene vrste kletvica, saj so nekateri federaliste uvrščali v isto skupino z domnevnimi marksisti, skrajnimi levičarji, LGBT-aktivisti in podnebnimi ludisti. Danes pa se glede tega pojavljajo resni predlogi, od Draghijeve pobude naprej. Tudi tisti, s katerimi danes v bistvu tekmujemo - ZDA, imajo federativno ureditev. Prav tako imajo tudi nekatere druge velike države centralizirano zunanjo in obrambno politiko. Evropska unija pa se je dolgo časa zanašala na to, da bodo mednarodna pravila in institucije zagotavljali nek sistem, kjer bo lahko prosperirala, a zdaj več ni tako." Lovec poudarja, da države članice EU že danes ne porabijo malo za obrambo v primerjavi z Rusijo. "A je težava v tem, da je ta poraba zelo razpršena in se zadeve velikokrat podvajajo. Vprašanje pa je, ali smo sposobni to centralizirati, saj bi tudi takšna centralizacija pomenila določene stroške, saj gre za vprašanja logistike in vzpostavljanja skupnih centrov, da ne govorimo o vzpostavljanju skupnih vojaških enot, kar je že zalogaj, za katerega je potrebnih pet ali deset let. Vemo pa, da politiki v Evropi razmišljajo bolj od enih do drugih volitev, pri čemer nimajo vsi volitev v istem letu." Lovec meni, da ob idejah o krepitvi evropske integracije uspeh že, če bodo doseženi vsaj manjši koraki v to smer. "Recimo o odločanju s kvalificirano večino glede skupne zunanje in varnostne politike se že nekaj časa govori. Manfred Weber je predlagal tudi združitev funkcij predsednika Evropskega sveta in Evropske komisije, tudi to bi bil korak v to smer, s katerim bi dobili neko figuro, da bi Američani, kot pravijo, vedeli, koga v Evropi sploh lahko pokličejo."