Asja Lednik Štrukelj
Pred parlamentarnimi volitvami smo predsedniku vlade ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.
Kaj bi označili za največji uspeh vašega mandata?
"Prvo in najpomembnejše je, da smo razširili globalni domet slovenske zunanje politike. Zunanjo politiko smo naredili verodostojno, ambiciozno in načelno. Dosledno smo spoštovali mednarodno pravo, vrnili Slovenijo med države, ki so zavezane multilateralizmu, Ustanovni listini OZN in univerzalnim človekovim pravicam. To smo dokazali z uspešno kandidaturo in s članstvom v Varnostnem svetu OZN. Marsikdo danes v svetu pozna Slovenijo, Slovenijo kot državo, ki je priznala suvereno, neodvisno Palestino, se postavila na stran palestinskega ljudstva in pa tudi na stran mednarodnega prava s tem, ko stalno pri vseh konfliktih – od ruske agresije v Ukrajini do humanitarne katastrofe v Sudanu – zagovarjamo zaščito človekovih pravic, civilistov in se postavljamo na stran pravičnosti in Ustanovne listine OZN. Torej: vedno in povsod ostro obsojamo kršitve mednarodnega humanitarnega prava in zagovarjamo delo mednarodnih sodišč."
Kaj najbolj obžalujete?
"Predvsem, da živimo v času, ko je vedno več oboroženih konfliktov in civilnih žrtev in da nam kljub vsem naporom ni uspelo preprečiti ali ustaviti katere od grozljivih vojn ali morij nedolžnih civilistov. Obžalujem, da namesto delujočega multilateralizma čedalje bolj živimo v multipolarnem svetu, kjer prevladujejo transakcijski odnosi oziroma pravila moči bolj kot moč pravil. Svetovna ureditev je skrhana in varnostni svet žal ni tisto učinkovito orodje OZN za razreševanje konfliktov."
Na kaj ste najbolj ponosni?
"Ponosna sem na to, da je slovenska vlada sprejela pogumno in pravilno odločitev o priznanju neodvisne, samostojne Palestine. S tem smo palestinskemu prebivalstvu poslali pomembno sporočilo, da ima vsak narod pravico do samoodločbe, in jim dali upanje, da imajo pravico do svoje državnosti in sami odločati o svoji nadaljnji politični arhitekturi. To je bila pomembna odločitev, s katero je Slovenija pokazala, da je na pravi strani zgodovine. Ponosna sem, da smo bili načelni in da v svetu nismo bili deležni očitkov o dvojnih standardih, kot jih danes marsikdo na evropski celini je. Ravno s to načelnostjo in doslednostjo zagovarjanja mednarodnega prava ter spoštovanjem univerzalnih pravic smo vse konflikte po svetu obravnavali z enakimi merili."
Kaj bi naredili drugače?
"V diplomaciji gre vedno za iskanje kompromisa in političnih rešitev namesto vojaških, tako da je diplomacija tudi vrlina in posebna spretnost, kako najtežje konflikte in vprašanja reševati skozi dialog.
Pravzaprav ne bi nič naredila drugače. Z izjemno ekipo, ki jo imam na ministrstvu, s sodelavkami in sodelavci po vsej diplomatski mreži smo se v vsakem trenutku preudarno, poglobljeno in s temeljitimi analizami odločali za vsako stvar posebej in vsaka odločitev glede zunanje politike je bila premišljena in smo za njo stali ter stojimo še danes."
Koliko ur večinoma traja vaš delovni dan?
"Delovnega dneva dejansko ni nikoli konec. Po urah je delovni dan nemogoče šteti - vso moje zasebno življenje, tudi ob koncih tedna, je predano službi. Vsak trenutek, če je potrebno, dvignem telefon. Različni časovni pasovi so del moje službe. Če gledam diplomatsko mrežo in kolege ministre iz drugih držav, sem dosegljiva kadarkoli je treba. Sploh pa, ko smo bili zelo aktivni v Varnostnem svetu OZN. Ta mandat je bil izjemno dinamičen, bil je tudi privilegij, ki smo ga znali izkoristiti v političnem in gospodarskem smislu, ko je bila Slovenija za mizo velikih igralcev, ob vseh svetovnih izzivih. Državo smo odpirali navzven - v nove dele sveta, kjer smo širili gospodarsko, kulturno, znanstveno, športno in nenazadnje podnebno diplomacijo."
Kako bi ocenili svoje delo v zadnjih štirih letih?
"Kot podpredsednica vlade in zunanja ministrica sem bila seveda precej v tujini, najprej zaradi kandidature za Varnostni svet OZN, kjer je bilo potrebno poiskati ogromno podpore, nato pa zaradi samega članstva v varnostnem svetu, stališč in načelnosti Slovenije. Kot zunanji minister si res veliko odsoten, a zdi se mi pomembno, da si prisoten tam, kjer želiš povedati svoja stališča, želiš biti slišan in upoštevan, hkrati pa tlakovati pot svoji državi na področjih, kjer do zdaj ni bila tako zelo prisotna. Močno smo okrepili delovanje gospodarske diplomacije, skupaj z ministrstvom za gospodarstvo, turizem in šport smo poslušali podjetja – njihove potrebe, želje in ideje – za močnejše vezi in sodelovanja s številnimi državami. V sodelovanju z našimi predstavništvi v tujini smo slovenskim podjetjem odpirali vrata in utrjevali njihov položaj na trgih v tujini. Trudila sem se postavljati Slovenijo skozi verodostojno in ambiciozno zunanjo politiko v svetu. Verjamem, da smo svojo nalogo in svoje poslanstvo opravili dobro, po najboljših močeh v zapletenih geopolitičnih razmerah. Mislim, da sem upravičila svojo vlogo zunanje ministrice, seveda pa je to delo celotne ekipe, za kar sem hvaležna prav vsaki posameznici in posamezniku v ministrstvu."
V katerem delu se je vaše zasebno življenje najbolj spremenilo?
"Spremenilo se je seveda z izjemno odgovornostjo. Ko prevzameš sistem približno 700 zaposlenih, je velika odgovornost sprejemati odločitve. Posebej v časih, ko na eni strani veš, kaj od tebe terja mednarodno pravo in kaj so pravilne odločitve, na drugi strani pa si morda pred vprašanji nacionalne varnosti in je to včasih zelo tanek led. Treba je sprejemati pogumne in drzne odločitve ter potem za njimi stati in zanje znati odgovarjati. Tako da je v tem oziru veliko breme padlo na moja ramena, ampak sem zelo rada opravljala to funkcijo in ponosno zastopala Slovenijo v svetu. Praktično celotno moje življenje je bilo namenjeno temu mandatu in to je bila prioriteta, za kar mi niti en dan ni žal."
Bi se še enkrat odločili za ta položaj?
"Da, ker se mi zdi, da se v štirih letih marsikaj tudi naučiš, spoznaš sistem in ljudi znotraj ministrstva, ki so mi, priznam, zlezli pod kožo. Marsikaj bi morda danes naredila bistveno bolje, še posebej v prvih letih ministrovanja. Z veseljem bi nadaljevala delo in verjamem, da bi bilo v naslednjem mandatu lažje nadaljevati z neko kontinuiteto, ker sistem in predvsem sodelavke in sodelavce bolje poznam."
Kako se je spremenila vaša prepoznavnost v javnosti?
"Mislim, da sem bila v javnosti precej izpostavljena. Zunanje ministrstvo je delovalo ob ruski agresiji v Ukrajini, vojni v Gazi, grozljivih humanitarnih razmerah na Bližnjem vzhodu - od Irana, Libanona, Sirije -, danes tudi v Sudanu, Kongu, ob zaostrovanju razmer na afriški celini s terorizmom, pa tudi v novih razmerah v transatlantskih odnosih in novih žariščih v naši soseščini. Tako da mislim, da sem bila v tem oziru precej izpostavljena v javnosti. Hkrati sem si želela ljudem čim bolj približati naše odločitve v teh zapletenih konfliktih in jim čim bolje predstaviti, kaj se dogaja in zakaj se Slovenija v zunanji politiki odloča tako, kot se. Res pa je, da zunanja politika v naši javnosti ni tema številka ena, vendar je bila ob vseh izzivih prepoznavnost dela ministrstva precejšnja."
Ste doživljali kakšne grožnje?
"Grožnje so predvsem na družbenih omrežjih, zapisi so tam vsak dan precej grobi in človek bi res potreboval veliko boksarskih rokavic oziroma debelo kožo, če bi vse to prebiral. Na Facebooku in na X je to lahko zelo sovražen prostor, poln nizkih udarcev, dezinformacij, laži, napadov in tudi sovražnega govora. Zdi se mi, da se vse to včasih ne jemlje dovolj resno, kot bi se moralo. Velikokrat bi bilo treba kakšno grožnjo tudi prijaviti, pa gre mimo, škoda pa je že narejena. Želela bi si, da bi družbena omrežja ob vseh koristih, ki jih prinašajo, delovala bolj odgovorno, predvsem pa, da bi se ljudje znali bolje obvladovati."
Bi morali imeti ministri višje plače?
"To je vedno težko vprašanje oziroma dvorezen meč, ker če minister reče, da bi potrebovali višjo plačo, hitro izpade, da gre za lastni interes. Ampak če pogledamo sistem in primerljive plače v drugih evropskih državah, smo funkcionarji glede na odgovornost, ki jo imamo, dejansko manj plačani, zato je včasih težko dobiti dobre ljudi na odgovorne položaje. S plačno reformo smo sicer uspeli marsikaj urediti, a še vedno smo pri funkcionarjih nekje na zadnjem delu lestvice v primerjavi z drugimi državami EU. Včasih se mi zdi, da bi lahko na ta način v politiko pritegnili bolj izkušene ljudi, ki danes raje odidejo v gospodarstvo ali celo v tujino."
