Asja Lednik Štrukelj
Pred parlamentarnimi volitvami smo premierju ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.
Začenjamo s predsednikom vlade Robertom Golobom, v naslednjih dneh pa bodo na vrsto prišli še ostali ministri.
Prišli smo z voljo, da obrnemo smer
Kaj bi označili za največji uspeh vašega mandata?
"Ko po skoraj štirih letih vodenja vlade pogledam na opravljeno delo, me navdajata ponos in optimizem. Zakaj? Ker smo pri vsakem ukrepu, ki smo ga sprejeli, imeli pred očmi ljudi in kako njihova življenja izboljšati, kako jim lahko država bolje služi.
Če začnem s plačno, zdravstveno ali pokojninsko reformo, ureditvijo dolgotrajne oskrbe, varnostno reformo in vlaganji v znanje in znanost. Vse to so deli večje slike. Slike družbe, v kateri lahko vsak živi svobodno, dostojno in varno. Zagrizli smo v marsikatero kislo jabolko, a se nismo ustrašili. Lotili smo se sistemskih sprememb, katerih cilj je dostojno življenje ne glede na to, katera vlada vodi Slovenijo. A zakaj je prav plačna reforma temelj, na katerem smo gradili naprej? Ker ne gre zgolj za dvig plač, ampak za ustavitev razkroja javnih sistemov, ki so temelj naše družbe. Od šolstva do zdravstva. Ko vidiš, da se po letih zapostavljenosti mlada vzgojiteljica prvič počuti spoštovano, veš, da si na pravi poti. Plačna reforma je dokaz, da država stoji za tistimi, ki vsak dan nosijo družbo na svojih ramenih. Zdravstvo je bilo dolgo nedotakljivo področje, polno posameznih, predvsem pa zasebnih interesov. Mi smo se odločili, da ga uredimo, da razmejimo javno in zasebno, ker ne želim, da si nekdo, ki potrebuje zdravniško pomoč, tega ne bi mogel privoščiti. Zato krepimo javni sistem, ki mora biti dostopen vsem. Brez tega si ne predstavljam solidarne, moderne in svobodne Slovenije. Pika. Dokončna pika."
Kaj najbolj obžalujete?
"Če kaj obžalujem, potem to, da smo na začetku verjeli, da bomo lahko vse ključne spremembe izpeljali hkrati, hitro, odločno, brez večjih zavor. Prišli smo s pogumom in zagnanostjo, z voljo, da obrnemo smer. A politika ni podjetje. Tukaj se spremembe ne zgodijo čez noč. Zdaj vem, da ne gre le za to, kaj hočeš narediti, ampak tudi kdaj in kako. Danes reforme delamo po korakih. In ta pristop se izkazuje za pravilnega. Včasih morda tudi nismo znali jasno povedati, kaj vse smo že naredili. A tega ne vidim kot slabost, temveč kot priložnost. Veselim se časa, ko bomo lahko ljudem mirno, brez kričanja in brez strašenja, pokazali rezultate – takšne, ki jih čutijo v vsakdanjem življenju. In predvsem, ko bodo rezultati naših ukrepov in reform govorili sami zase."
Na kaj ste najbolj ponosni?
"Najbolj ponosen sem na to, da smo kljub številnim kriznim trenutkom in preizkušnjam, od poplav, požarov, energetske krize do političnih pritiskov, kot vlada, kot koalicija ostali zavezani delu za ljudi. Kljub pritiskom nekaterih interesnih skupin nismo zlomili hrbtenice.
Ponosen sem tudi, da bomo mandat pripeljali do konca, in to ne v praznem teku, temveč bo vlada delala konkretne in sistemske premike do zaključka, nekateri bodo tudi pustili zgodovinski pečat: prvič bomo imeli minimalno plačo, ki bo presegla prag revščine, 1000 evrov neto. To je sporočilo ljudem, da jih vidimo.
A predvsem mi ponos dajejo trenutki, ko se z ljudmi srečam na terenu, v tovarni, v domu za starejše, na igrišču. Ko mi nekdo reče: 'Saj ni lahko, ampak se končno nekaj premika.' To je največ. To pomeni, da smo na pravi poti."
Kaj bi naredili drugače?
"Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi danes nekatere stvari naredil bolj premišljeno. Ne zato, ker bi mi manjkalo poguma, ampak ker vsaka velika sprememba potrebuje tudi pravi trenutek, pravi tempo in pravo zaporedje.
Na začetku smo hoteli vse naenkrat: plačna reforma, zdravstvena reforma, davčna reforma, pravosodje… In res je, bili smo prehitri. Danes vem, da spremembe delujejo bolje, ko jih uvajamo po korakih.
Lahko sem tudi zelo konkreten: recimo, če bi imel danes možnost znova postaviti prioritete, bi projekt Rotovž v Mariboru, štajerski Cankarjev dom, prej uvrstili med ključne državne investicije. Ne samo zaradi simbolike, ampak zato, ker bo to vir ponosa in navdiha za bodoče generacije. Maribor si to zasluži."
Koliko ur večinoma traja vaš delovni dan?
"Ur nikoli nisem štel, saj me ženejo odgovornost in izzivi, ne koledar. (smeh) Tisto, kar mi sedaj najbolj napolni baterije, je teren. Obiski, Ljudje. Recimo zadnji obisk v Mariboru, ko ti otroci stisnejo roko in ti z nasmehom rečejo: 'Seos, predsednik!' Takrat res pozabim, koliko je ura."
Kako bi ocenili svoje delo v vlogi predsednika vlade v zadnjih štirih letih?
"Delo predsednika vlade ni tek na 100 metrov. Je maraton. In če hočemo hoditi dlje, moramo hoditi skupaj – z ekipo, z ljudmi. Na tej poti nismo iskali bližnjic, smo vztrajali. Ker verjamem, da prava politika niso všečne poteze, temveč spremembe, ki so sistemske narave in bodo ljudem in za njihova dostojnejša življenja ostale tudi, če se vlada zamenja. Spremembe morajo držati tudi po tem, ko se aplavz poleže. Če bi delal za oceno, bi morda kdaj včasih izbral lažjo pot. A sem raje izbral tisto, ki bo Sloveniji prinesla dolgoročno stabilnost in dostojanstvo za vse. In to se mi zdi edina prava mera uspeha."
Verjamem, da smo začeli nekaj, kar presega ta mandat
V katerem delu se je vaše zasebno življenje najbolj spremenilo, odkar ste predsednik vlade?
"Tudi ko si zares sam, nisi zares sam. (smeh) Ljudje te prepoznajo, ogovorijo, opazujejo. In to je nekaj, česar se ne da naučiti vnaprej, to moraš preprosto sprejeti. A ni težko. Pogrešam spontanost, tega je manj. Je pa več trenutkov, ki imajo težo. Stisk roke, iskren pogled: 'Hvala, da ste prišli.' Zasebnosti je manj, a odgovornosti je več. In prav je tako. Ko si izvoljen od ljudi, je del tvoje zasebnosti tudi zaupanje, ki ti ga dajo."
Bi se še enkrat odločili za položaj predsednika vlade?
"Da. A danes bi to odločitev sprejel še bolj zavestno, z jasnejšim pogledom na to, kaj ta odgovornost v resnici pomeni. Ko sem leta 2022 vstopil v politiko, sem vedel, da bo težko. A nisem si predstavljal, kako globoko so nekatere stvari 'zabetonirane'. In kako močni so odpori nekaterih interesnih skupin do sprememb, ko začneš premikati privilegije. A kljub temu bi še enkrat stopil na to pot."
Zakaj?
"Ker verjamem, da smo začeli nekaj, kar presega ta mandat. Ker vem, da brez poguma ni napredka. In ker si Slovenija zasluži vodenje, ki dela za ljudi, ne za zasebne interese. Ta služba ni lahka. Je pa poslanstvo. Ker imam priložnost, da pustim nekaj dobrega za sabo. Nekaj, kar ostane. In zato bomo vztrajali. Za tiste, ki verjamejo, da je mogoče drugače. In za tiste, ki so morda že obupali, pa jim je danes malo lažje."
Na kakšen način se je spremenila vaša prepoznavnost v javnosti, odkar ste predsednik vlade?
"Prej sem bil 'tisti iz elektrike', danes sem 'tisti s televizije'. (smeh) Ampak najraje sem Robert."
Ste doživljali kakšne grožnje?
"Da, a to je žal del funkcije. Ne jemljem tega osebno, bolj kot odraz razdražene družbe. Sam ostajam osredotočen na delo in na ljudi, ki želijo spremembe."
Bi moral imeti predsednik vlade višjo plačo?
"Ta položaj prinaša veliko odgovornosti, a tudi veliko časti. In prav je, da gremo funkcionarji pri plačni reformi zadnji. Zato smo se odločili, da se povišanje za ministre, poslance in predsednika vlade ne bo zgodilo v tem mandatu, ampak v naslednjem. Ker moramo najprej poskrbeti za tiste, ki so bili leta spregledani. To je načelo in sporočilo, s katerim želim zaključiti: ta vlada ne išče privilegijev. Išče zaupanje. In zaupanje si je treba zaslužiti."
