Asja Lednik Štrukelj
Pred parlamentarnimi volitvami smo predsedniku vlade ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.
Kaj najbolj obžalujete?
"Najbolj obžalujem referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetnice in umetnike. Ne zaradi vsebine, ampak ker je opozicija z njim sprožila eno najbolj nizkotnih, ciničnih in žaljivih političnih razprav v zgodovini samostojne Slovenije. Skrajno desna SDS je sproducirala kampanjo, v kateri so bili umetnice in umetniki načrtno predstavljeni kot privilegirani paraziti, kultura pa kot nepotreben strošek, ne kot temelj skupnosti, ob čemer se je tudi s plakati in celim strankarskim aparatom spravila osebno na eno umetnico. To ni bila razprava o dodatkih k pokojninam najbolj zaslužnim umetnikom, ampak napad na dostojanstvo ljudi, ki so s svojim delom soustvarjali naš kulturni prostor in vrednote. To obžalujem, ne zase, ampak za družbo, ki si je to dopustila."
Na kaj ste najbolj ponosni?
"Najbolj ponosna sem na to, da smo kulturo ponovno postavili v središče družbe. Na povečanje proračuna, na konkretne investicije in na spremembe zakonodaje, ki dolgoročno krepijo položaj ustvarjalk in ustvarjalcev, medijev ter kulturnih institucij. A morda še bolj kot na številke sem ponosna na nekaj manj merljivega, a ključnega: na vrnitev dialoga, spoštovanja in zaupanja na področju kulture. Po letih razgradnje smo ponovno vzpostavili odnos, v katerem se o kulturi pogovarjamo skupaj, z ljudmi, ki jo vsak dan ustvarjajo, ohranjajo in živijo."
Kaj bi naredili drugače?
"Zakona o filmu bi se morda raje lotila postopoma v več fazah, tako bi bil verjetno že sprejet v tem mandatu. Ampak iz vsega se človek nekaj nauči, prenova filmske zakonodaje pa je tudi že pripravljena za naslednji mandat."
Koliko ur večinoma traja vaš delovni dan?
"Moj delovni dan se v resnici nikoli povsem ne konča. Poteka tudi zvečer in ob koncih tedna, ko so številni kulturni dogodki po Sloveniji, in pogosto takrat, ko se uradni del dneva že zaključi. Kultura in politika ne poznata delovnega časa, poznata pa prepričanje, da je to vredno."
Kako bi ocenili svoje delo v vlogi ministrice v zadnjih štirih letih?
"Ocenjevanje svojega dela vedno prepuščam drugim. Sama pa sem ponosna na to, da smo v teh letih na področju kulture ponovno vzpostavili dialog in sodelovanje, da sem imela izjemno ekipo sodelavk in sodelavcev ter da smo skupaj izpeljali prepotrebne sistemske spremembe. Brez zaupanja, brez ljudi in brez skupnega dela teh sprememb ne bi bilo."
V katerem delu se je vaše zasebno življenje najbolj spremenilo, odkar ste ministrica?
"V osnovi sem ostala enaka, tudi moja družina. Življenje se ni čudežno poenostavilo in tudi sicer večino stvari še vedno urejam sama. Delo z več projekti hkrati mi ni tuje, tega sem bila vajena že prej. Največja sprememba je verjetno čas, saj ga imam še manj kot prej, predvsem za kakšne prostočasne dejavnosti. Kar pa se resnično spremeni, je izpostavljenost. Zlasti takrat, ko se iz opozicije načrtno sprožajo osebni, žaljivi in pogosto neresnični napadi, ki se ne ustavijo pri meni, ampak sežejo tudi do družine. Na to se ne moreš povsem navaditi in tudi prav je, da ostaneš občutljiv. A hkrati te to utrdi v prepričanju, zakaj je pomembno vztrajati in zakaj politika ne bi smela nikoli postati prostor razčlovečenja."
Bi se še enkrat odločili za položaj ministrice?
"Da. Sem človek, ki prevzame odgovornost in jo tudi nosi. V štirih letih smo veliko naredili. Vzpostavili smo temelje, popravili marsikaj, kar je bilo dolgo zanemarjeno, in začeli procese, ki potrebujejo čas in kontinuiteto. Prav zato se mi zdi odgovorno, da se to delo nadaljuje."
Na kakšen način se je spremenila vaša prepoznavnost v javnosti, odkar ste ministrica?
"Prepoznavnost se je seveda zelo povečala. Z njo pride tudi manj prijeten del: sovražni, žaljivi in pogosto anonimni komentarji, ki so postali skoraj stalnica javnega prostora. Tega ne gre romantizirati in tudi ne normalizirati. Hkrati pa sem veliko med ljudmi, po Sloveniji, na terenu, na kulturnih dogodkih in v institucijah. Imam velik privilegij spremljati kulturno dogajanje po celi Sloveniji in pokukati tudi v procese od zadaj. Na terenu so odzivi dobri, spodbudni in neposredni. Ti osebni stiki so pomembni, ker pokažejo, da spletni hrup ni realna slika družbe in da kultura še vedno povezuje, bolj kot razdvaja."
Ste doživljali kakšne grožnje v času mandata?
"Da. Poleg sovražnih in žaljivih komentarjev, ki želijo slabo meni, mojim sodelavcem in moji družini, se to zlasti v času pred volitvami stopnjuje. Prejemala sem tudi anonimna pisma in druga sporočila, katerih namen ni razprava, temveč ustrahovanje. Pročelje ministrstva pa je bilo počečkano tudi z ultimativnim simbolom sovraštva - svastiko.
Najbolj zgovoren primer je bil kolaž, ki me je prikazoval na vislicah. V takšne stvari je vloženega precej premišljenega dela. Ne gre za trenutni izbruh, ampak za zavesten poskus ponižanja in utišanja. To ni normalno in ne bi smelo postati del političnega prostora. Zame pa je to predvsem opomin, zakaj je pomembno vztrajati pri jasni obsodbi sovraštva in pri obrambi dostojanstva v javni razpravi."
Bi morali imeti ministri višje plače?
"Višje plače si predvsem zaslužijo ljudje, ki opravljajo pogosto spregledana dela, brez katerih pa družba ne more delovati: bolničarke, negovalke in negovalci v domovih za starejše, vzgojiteljice, oskrbovalci ... To so poklici, ki so pogosto fizično in čustveno izjemno zahtevni, a sistemsko podcenjeni."
