Predlani je Vinko Möderndorfer briljiral z govorom na Prešernovi proslavi. Dobesedno je gledal politikom v oči in jih sesul. To je bila protokolarna novost. Vsi smo mu aplavdirali.
Lani je ponovil vajo, a je že bil pričakovano manj efekten, četudi še ne nevšečen. Smo pa posumili, da z retoričnim klišejem antagonizma med politiko in kulturo spretno izkorišča rentabilno tržno nišo.
A tudi letos se ni pustil motiti in je nadaljeval v svojem stilu. Temu primerno je pustil še slabši vtis kot lani.
Ta govor si bom zapomnil po tem, da Möderndorfer ni več skrival populizma. Osrednja referenca so bili Milčinskijevi Butalci. Pri tem je sredstva za kulturo (ki vendarle so), meril z vrednostjo osemkolesnikov (ki jih vendarle še ni). Iz tega pa je izpeljal za lase privlečeno tezo o "militarizaciji slovenskega duha".
Möderndorfer niti z besedo ni omenil — kar bi v tretjem nadaljevanju govora lahko —, da se zaveda, da ni problem samo v politikih, ampak tudi v kulturnikih.
Naj se začne zavedati, da je kultura samo druga plat medalje družbe, po kateri vsako leto 7. februarja tako rad udriha.
Ne bi rad prejudiciral, ampak iz nazadovanja Möderndorferjevih govorov na Prešernovih proslavah hudobno sklepam, da bo naslednje leto politike obtožil celo za pomanjkanje pozornosti
Möderndorfer niti z besedo ni omenil — kar bi v tretjem nadaljevanju govora lahko —, da se zaveda, da ni problem samo v politikih, ampak tudi v kulturnikih.
