(KOMENTAR) Slabi obeti

Banka Slovenije z objavo poročila o finančni stabilnosti pokaže, kakšno je stanje v gospodarstvu v očeh bankirjev. Po oceni indeksa, ki ga na podlagi novic izračunava Evropska centralna banka (ECB), je negotovost gospodarske politike v območju evra trenutno več kot trikrat večja od zgodovinskega povprečja. Evrsko območje se še naprej sooča s skromno gospodarsko rastjo, ki bi predstavljala izziv tudi brez nadaljnjih šokov, razlaga namestnik guvernerja Primož Dolenc. Nestabilnost v mednarodnem okolju se je po letu 2022 po njegovih besedah odrazila predvsem v poslabšanju poslovanja predelovalnih dejavnosti.

Nič ne kaže, da bi se razmere v mednarodnem okolju lahko kmalu izboljšale. Torej je posledično pričakovati še nadaljnje slabšanje poslovanja podjetij na področju predelovalnih dejavnosti, ki predstavljajo zelo pomemben del gospodarstva. S slabšanjem razmer bodo podjetja v celotnem gospodarstvu, ne le v predelovalnih dejavnostih, ustvarila manj prihodkov, manj bodo plačala davkov in prispevkov v državne blagajne, manj bodo potrebovala zaposlenih. Ti se bodo preselili na zavod za zaposlovanje in se bodo iz plačnikov prispevkov za pokojninsko zavarovanje in socialno varnost prelevili v prejemnike.

Bankirje seveda skrbi, koliko časa so podjetja ob zmanjšanju prihodkov, ker imajo manj naročil, hkrati pa se jim zaradi različnih birokratskih zahtev in nerealnih zelenih ciljev višajo stroški, lahko odplačevala kredite. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) podjetja v predelovalnih dejavnostih s tem zdaj nimajo težav. To je spodbudno, ni pa rečeno, da jih čez nekaj časa ne bodo imela.

Tako hudo, kot je bilo po letu 2008, ko je izbruhnila zadnja finančna kriza, po zagotovilih pristojnih zdaj ne bi več smelo biti. Svoj optimizem utemeljujejo s tem, da so podjetja v celotnem gospodarstvu, ne samo v predelovalnih dejavnostih, danes bistveno manj zadolžena, kot so bila pred sedemnajstimi leti.

To je olajševalna okoliščina, ne pomeni pa, da je treba samo čakati, da se vse spet vrne v stare tirnice. V primerjavi s časi pred koronsko krizo in vojno v Ukrajini so danes razmerja moči med gospodarskimi silami na globalni ravni precej drugačna. Med temi silami je Evropa, katere del je Slovenija, daleč najbolj šibka. Šibka ni samo zato, ker nima lastnih surovin in energentov, ampak tudi zato, ker je brez vizije. Vlada ji funkcionarska elita v Bruslju s podporo politične elite v večini držav članic, ki je popolnoma odtujena od realnosti in dela vse za to, da bi lahko čim dalj časa živela v svojem fantazijskem svetu.

Razmere so očitno še dovolj znosne, da v podjetjih še lahko stiskajo zobe in za ljubi mir ponavljajo floskule o prilagajanju v skladu s cilji za ozelenitev in trajnostnost, čeprav vedo, da so nerealni, saj so skregani z osnovnimi zakoni fizike. V zadnjih mesecih so jim dodali še floskule o velikih priložnostih s preusmeritvijo v proizvodnjo za obrambo oziroma v vojaško industrijo. Tako za evropsko kot za slovensko gospodarstvo rešitve iz krempljev bruseljske funkcionarske in domače politične elite seveda obstajajo. Da pomagajo, jih je treba uporabiti, dokler ni prepozno.